ko ob vesni zadrhti bel pes in pljune
v posušeno vazo, ko zazevajo vdrtine
in obrazi počrnijo, ko najmanjša sled
zapušča dom z glavo pod rameni in

sije kot zlom stoterih zvezd, ko se dan
zave opolnoči v luži poteptanih mačkov,
ko mlad zavpije le ob slapu, ki ga mehkega
lasa, ko zajameš iz posode dna in lomiš,

lomiš sleherni korak s požirki, ki zastajajo
kot peč poleti, takrat veš: malha je polna,
krepelo v rokah, črna dlan objema belo
in greš, prosjak, s temnimi močmi naprej.

Vesna Šare