V mestnem ribniku
jem kosilo treh račk.
Za odrasle, seveda.
Otrokom na krožnik
zagotovo naložijo precej
manjšo porcijo. Za sladico
si bom privoščila Poezijo
a la carte
iz kuhinje gospe Ogulinove.
Občudujem jo.
Kako je sploh možno,
da se človek nikoli ne zasiti lakote?
Pesem, ki se poigrava s pomeni, všeč mi je tudi končna misel: kako je mogoče, da se človek ne zasiti lakote (če gre za lakoto po poeziji;) - vendar: naslov lahko spremeni interpretacijo v veliko resnejšo smer ... čestitke,
Ana
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: breza
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!