SRKANJE
Srkam navdihe
polpozabljenega sveta,
nostalgičnega časa
in prisluhe zvokov,
ki izgubljeno bledijo
v luknji spomina.
Podivjana misel sem
in se sipljem
v neizsipno peščenje
šumeče tišine.
Srkam šelestenje
nočnih sanj.
Sem odmev
človeškega klica.
Vsak dan trepetam
v svoja čustva.
Sence moje razbeljene
samote so oblaki
čudežnega prabitja.
Zdi se mi,
da je nekaj obžalovanja
tudi v dvojini.
Krasna, potrebnih bi bilo nekaj popravkov glede vrstnega reda besed
...
Sem odmev
človeškega klica.
Vsak dan trepetam
v svoja čustva.
Sence moje razbeljene
samote so oblaki
čudežnega prabitja.
Zdi se mi
da je nekaj obžalovanja
tudi v dvojini.
?
Zahvaljujem se za nasvete, ki sem jih sprejel. Popravil sem pesem. Zdaj pa bom kljub operativnemu posegu poskusil napisati novo pesem. Ni nič hudega, se dobro počutim.
Lp! R.V. - Žiga Lev
Drži se, Žiga in veliko navdiha želim!
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Žiga Lev
- 16. 11. 2019 ob 20:07
- Prebrano 522 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 136.7
- Število ocen: 7