Dan začneš z upanjem

na svetlobo sončnega vzhoda.

Tema okrog tebe,

tema v tebi

ti prepričujeta misliti razumno

in si oprtaš nahrbtnik,

seveda pretežek,

ki ga nosiš ves dan.

Žuli ti ramena,

hrbet se ti krivi pod njim

in z vsako uro je težji.

Trpiš,

kričiš,

preklinjaš,

vse pred seboj odrivaš,

nikomur blizu ne pustiš.

Zvečer se sprašuješ,

kam naj z njim

in nato ta presneta reč

s teboj še noč preživi.

Celo noč nahrbtnik prazniš,

ga na novo zlagaš,

vedno znova in znova,

vse do jutra,

ki ti s svetlobo novega dne

upanje da,

da morda nahrbtnik jutri pustiš doma.

berni