Nahrbtnik

Dan začneš z upanjem

na svetlobo sončnega vzhoda.

Tema okrog tebe,

tema v tebi

ti prepričujeta misliti razumno

in si oprtaš nahrbtnik,

seveda pretežek,

ki ga nosiš ves dan.

Žuli ti ramena,

hrbet se ti krivi pod njim

in z vsako uro je težji.

Trpiš,

kričiš,

preklinjaš,

vse pred seboj odrivaš,

nikomur blizu ne pustiš.

Zvečer se sprašuješ,

kam naj z njim

in nato ta presneta reč

s teboj še noč preživi.

Celo noč nahrbtnik prazniš,

ga na novo zlagaš,

vedno znova in znova,

vse do jutra,

ki ti s svetlobo novega dne

upanje da,

da morda nahrbtnik jutri pustiš doma.

 

berni

Komentiranje je zaprto!

berni
Napisal/a: berni

Pesmi

  • 16. 11. 2019 ob 14:24
  • Prebrano 129 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 149.8
  • Število ocen: 4

Zastavica