Nepričakovano
Iz najbolj črne noči
smo stekli v podrast svet(l)išča
in se urezali
:
V prst.
V nebo.
V jezik.
Tisti, ki ve, kako je
treba poviti kost,
ki jo rojeva prst,
je izustil le: aauuummm
ne vem le, kako
smo se vsi trije (z)našli
v zevu razklanega jezika
sredi vrtinca
enega samega samcatega
vesoljskega krika.
vav tole je pa suuuper napisano čestitke
lp, M
Z vrhunsko poezijo je pač tako, da jo vsakič lahko bereš drugače....vedno se drugače ozre nate in ti vanjo. Kajne, draga Breza? ....Sem pomislila ( tokrat)...kako dobro je, da smo del Boga, ko z njim delimo isto nebo, prst, jezik...in ko beseda postane meso...( poesbno pesem)...ampak v nekem, ne vem kolikerem branju poprej,(danes:) sem pomislila čisto nekaj drugega...tako to gre ( pri meni...)..Hvala.
Objem,
Majda
Breza, Genijalno.
Ampak nekaj je pa treba priznati, vsaj cviljenje je nekam slično, hi hi... .
Čestitke in lep večer ti želim,Irena
Tudi pri meni tako gre, ljubi potoček, pa ne samo pri poeziji ... tvoja slika na moji steni, ki sem jo sama poimenovala Življenje, me še zmeraj vleče v vedno nove odtenke, simbole ... karkoli si že imela v mislih, ko si jo risala, mene nagovarja na poseben način, hvala ti, draga Majda!
Ja, Irena, cviljenje nam je skupno ;-))) in še marsikaj drugega. Bodi dobro!
Lp, Dada
OJ, Dadočka... Brezočka! ...hvala :)..in te že čaka nova...spet :)))) najbrž ;) z istim imenom...tokrat ljubkovalnim ;)))
Lubbbbčka,
Ob potoku :)
Ko tečemo za svetlobo, se urežemo; rodimo se v jezik, prst, nebo - in smo tam in smo drobtine v vesolju, ki spušča (naše) krike ... čestitke,
Ana
P. S. morda bi odstranila le (ali ga dala na drugo mesto):
ne vem pa, kako ne vem le, kako
Hvala, Ana, s hvaležnostjo sprejemam tvoje menje :-)!
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: breza
- 14. 11. 2019 ob 13:46
- Prebrano 1055 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 409.94