Odprta, videna, razgaljena stoji pred vrati razsodbe..

Njene oči pod veliko težo bremen komaj gledajo..čaka..srce bije hitreje in vdihi so kratki..

Noge so tresoče in telo se upira padcu.

Telo se vda…pade..oči se zapro, vdih je dolg, srce se upočasni, bije počasi, počasi, počasneje, ugasne.

…Je sedaj končno svobodna? So bremena izginila? Ali so oči lucidne, iskrive? Še vedno čuti?

Upam, da jo srečam, ko bo sojeno tudi meni…

Nikoly