Oblečena sem v svetlo roza majico s kratkimi rokavi

in napisom “On Wednesdays we smash the patriarchy”.

Feminizem ne pomeni, da vsako noč sanjam o tem, kako bi sosedu odrezala jajca,

ali o tem, da bi z obličja zemlje eradicirala lulčke.

Ne izraža mojega sovraštva do nasprotnega spola

ali moje spolne zafrustriranosti.

Dejstvo, da je beseda feminizem tako pogosto nerazumljena, zlorabljena,

me jezi skoraj tako zelo kot vse mizogenistične podobe, katerim prižigamo sveče ob oltarjih.

Ponoči stopim iz avta na bencinski črpalki in se odpravim proti pultu, da bi plačala iztočeni bencin.

Med plačevanjem se me dotika neznani moški,

blagajnik se dela, da početja ne vidi,

moški za mano v vrsti se nekaj pošali.

Ne prosim za vaše glave na srebrnih pladnjih,

nočem, da mi odpirate vrata kamor koli stopim,

ne zahtevam, da mi plačujete hrano ali pijače.

Ne želim milosti ali popuščanja pri ocenjevanju dela

in ne potrebujem vaših rok ovitih okoli mojih gležnjev in loščenja čevljev s poljubi.

V množici ne stojim zato, ker se mi zdijo protesti zabavni.

Ozrem se naokoli in vidim na stotine žensk,

med katerimi ja, morda nekatere ne razumejo pomena besede feminizem,

večina pa nas je takih, ki se spotikamo skozi življenje,

obdane z bolj ali manj prikrito obliko seksizma.

Iz grla se mi vije glas, tresoč in močan.

Napis na majici se topi na mojem prepotenem telesu.

Zastrmim se v sonce in v nebo, ki se razprostira za njim.

Dvignem zakrčeno roko v slavni gesti.

Nohti se rijejo v dlani in členki so beli od stiska.

Ob meni se dvigne še ena in za njo še druga in tretja.

Kot je dejala igralka Emma Watson:

Če ne jaz, kdo? Če ne zdaj, kdaj?

A.P.