Izlet
Nadeneš si kovinski stol
in prisedeš k moji mizi,
ki ne zmore odvračati.
S slamico srkaš svoj dež,
sklanjaš se pod moje uho,
ki mu prisluhneš kot pojoči školjki.
Pokriješ se s sposojenimi vekami,
izpod njih ekstrahiraš tuje sanje,
vtise nezavajajoče, svetleče praznine.
Pritrkuješ s kavno žličko,
kličeš duhove, da vznikajo
kot hladne gobe po dežju.
Poslano:
11. 11. 2019 ob 07:13
Spremenjeno:
02. 10. 2021 ob 12:45
Kako zanimiva pesem, Mirjam...taka, da si jo daš kot školjkico v žep...in greš na izlet...ki se ga spominjaš...ali o njem sanjaš...
:)
Lep dan,
Majda
Hvala, Majda, prijeten izlet s školjkico v žepu :)
Mirjam
Nenavadno prisluškovanje, ki se zdi, nastaja lahko le v tišini ...
čestitke,
Ana
Hvala, Ana. Sem vesela, da si zaslišala :)
Mirjam
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Mirjam Dular
- 11. 11. 2019 ob 07:12
- Prebrano 521 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 89.93
- Število ocen: 4