tistih nekaj spominov
preskakuje kot na vinil plošči ...
in tu je še hoja neznanca
tako podobna tvoji
ko si prikimava po ulici
in mi skozi vetrobransko steklo podari prešeren nasmeh
da mi za kakšno uro razgrne sivino v brenčeč travnik
in starce prelevi v otročaje ki se igrajo s hojicami in jih ščipljejo plenice
v ljudi ki me čudijo
zakaj za vraga so ostareli še mladi
in moram bolj paziti
na odcepe
natiščane z resnobnostjo
vlak še zapiska v zavojih
in kak strojevodja je še mivkast v obraz
tiri se še držijo za roke
le midva sva se izpustila
krhkost v otožnosti
ujeta na vejah
nekega drugega časa
stara pesem je, le iz predala sem jo vzela in očistila
:)
lp
urednica
Poslano:
23. 11. 2019 ob 10:48
Spremenjeno:
23. 11. 2019 ob 10:50
Imenitno: pustiti pesmi, da čez čas sama pokaže svoje šibkosti in kje bi rada zrasla - to vidimo lahko šele po določenem času,
ta pesem je odličen primer, čestitke,
Ana
P. S. Vrhunsko rečeno: odcepi, natiščani z resnobnostjo
Res je Ana. Šele čez čas, ko nisi več toliko emotivno vezan na napisano, lahko delaš selekcije pri napisanem. Neke zavržeš, neke pa, ki ti še vedno nekaj povedo pa, ali malo prečistiš, predelaš ...
Hvala za izbor.
lp, li
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: li
- 10. 11. 2019 ob 07:36
- Prebrano 493 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 139.94
- Število ocen: 9