Ne joči,
če ne moreš vsega imeti.
Ne hlipaj,
ker ta svet je pomankljiv.
Enkrat ti da dosti,
da ti zradira meje mogočega,
drugič ti vzame vse,
kar bi človek si želel.
Svet ti ne bo padel
pred noge.
In ne režiraj joka
na drugi strani,
ker ga ne bo.
Samo nitka ti je tanka
in grozljivo zibanje
je čedalje strašnejše
in obup čuti samo eden,
vsi drugi ne čutijo tako,
pač ni to njihov trenutek
slabosti in bolečine.
Kadar pa le jočem,
delam to na skrivaj,
nikomur ne dajem veselja
in solze so čiste
kot bi bile iz oceana
in seveda lijejo,
da srce komaj uspe dihati
in oči komaj še zaznajo
bledo senco pred menoj.
Plačujem davek
za mojo utvaro
ali iluzijo.
In sama sem kriva
če nisem razumela,
da ta svet ni tisti,
ki bi si ga rada imela
in tisto kar je mrtvo
niti solza ne obudi.
Oditi brez dotika
je najhujše.
Le kdo ne ve tega.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: IŽ-lev
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!