Obrnem se na trebuh.
Pokrita z blazino nad glavo.
Kratki izdihljaji močijo žimnico.
Odprem oči.

Ven pogledam na drugi strani, kjer stoji ogledalo. V njem zagledam rjava lešnika, ki me ostro pregledujeta. Krvav nosek, rdeča lica, temni lasje so svetlo obarvani na konicah. Njeni prstki začenjajo risati poteze mojega obraza .. “Kaj počneš, dete ljubo?” Navdušena mi odvrne: “Pa sej sm vedva, da si res tam!” “Tu sem in pravim ti, da si pojdi obrisat nosek!” Vidim jo, kako skoči iz omarice, kjer je čepela, da je lahko videla svoj odsev. Odpre straniščna vrata in odtrga kos papirja ter se začne brisati s sklonjeno glavo. Pri tem se začne hihitati. Uspem zlezti iz ogledala in priti bližje, saj me neznosno zanima, čemu se tako hihita. Pogledam kamnita tla, sestavljena iz črnih, sivih in belih drobcev. Pravi mi: “Kda sedim cele ure štu, pa te išem med pikicam. Zadne cajte pa najdem samo kojna in čarovnico.” Prvinska domišljija me je vedno prevzela. “No, zdaj sem s tabo! Kaj bi rada počela?” Steče do svojih prevelikih superg in si nadene levo (z luknjo), desne pa si noče obuti. Pravi: “Tadesni se mi je odvezo, pa mi ga morš ti prej zavezat.” Pravim ji: “Kaj pa, ko mene ne bo, kdo ti bo potem zavezal? Moraš se naučiti!” A ona odvrne: “Če mi jih ti zavežeš, pol sm se ž naučiva.” Seveda zavežem. Poda mi roko, odpre vrata in skupaj skočiva čez vseh pet stopnic. Pred hišo je belo - vijolično kolo s spuščeno gumo. Preden ga prime, ji v hecu rečem, da s tem ne bo prišla daleč, ona pa odvrne: “Ti si res na vse pozabva, alda? Ne boma se pelale. Trba ga je obrnit, pa jt poiskat leskino vejo. Najina muzika bo.” Kolo zasuče s kolesi navzgor. Ok, nekako mi je znano ... Hitra je. Preden uspem opaziti, da je izginila, jo že vidim tekati nazaj z brega, kjer se razteza lešnikov grm. Veji potrga vse liste in jo spretno ovije okoli okvirja, tako, da njen vrhnji del štrli med špriklami. Zavrti kolo in zasliši se pokanje ... skladno v taktu s hitrostjo. “A čuješ? Najina muzika je. Zdaj pa grema tsto naredit kar js ne morm, ker sm premajhna, ti pa si ž končno zrastva.” Kolo se nekako ne ustavi. Takt naju spremlja, ko hodiva do ute, kjer je zaprta Aga. “Prosim, ofni ji gr!” Kratko me zaskrbi, kaj bo sosed rekel, če brez vprašanja izpustim psičko. Ampak nimam srca ji reči ne in ne prenesem žalostnega cviljenja žverce, ki že leta ni tekla svobodno. Podrem lesena vrata. Aga priteče vsa živahna, a za njo, začuda, pritečejo še kuža Rex, Aro, Cika, Tačka in mucke Riki, enooki Jack, Piki. Živali poskakujejo okoli deklice in ob pogledu nanje mi je prijetno. “Štk, zj gremo pa skop gr na podstrešje, da dobimo še povha vn, ki je vedno tk glasno tovko po stropo.” Prestrašena sem, ko to omeni, ampak, ker imam za sabo celo bando živali, sem pogumna. Hodimo po lesenih stopnicah, ki glasno škripajo ob vsakem koraku. Odpremo stara (strašna) strešna vrata. Polh. Malo je manjši kot deklica, belo kožo prekrivajo modrice. Ker ne more stopiti na noge, ga položimo Rexu na hrbet. “Bravo,” ploskajo drobne ročice, “uresničva si mi skrite želje!” Srečni odidemo iz hiše, ne da bi pogledali nazaj. Skladno se napotimo do doma, kjer živijo pisane postrvi. Iz listov lapuha si naredimo čepice in caplajmo po bistri vodi. Kamenčki se bleščijo in videti je, kot da nas pozdravljajo vse travke, vse ptičice pod milim nebom. Čas, prostor, življenje – nimajo nobenega pomena v tem stanju. Samo smo - pobožani od sonca, očiščeni s tokom neskončne reke …

Dvignem glavo.
Slečem preznojeno majico.
Grenek spomin vržem v pralni stroj.
Gola si umivam zobe.

Pogledam se v ogledalo, ponovno vidim ta dva rjava lešnika. “Zdaj pa sm js tu zate,” mi reče z zadovoljnim glasom. Nasmehnem se ji, v sebi začutim globok mir. Naslonim glavo na odsev. Najina noska se dotakneta, njene roke me primejo za lica.. “Js brez tbe ne morm.” “Jaz pa brez tebe ne, dete ljubo.”“Nikol več me ne pozabi.” “Obljubim, da ne bom.” "Hvalalalalaa.." "Hvala." Tišina naju objame in združi v celoto.

Stopim iz stanovanja.

Slišim potoček.

Radost mi zapiha med lase.

Oblečena v upanje zadiham.

abukala