To pa je nadvse lepo, draga abukala  (*_*), žalostno, pa vseeno lepoooo.

Lep pozdrav,Marija

Hvala Marija.

Zame je žalost že vedno nosila svojo posebno lepoto .. 

Lep pozdrav,

Joana

Abukala Cankar!

:D <3

Ali pa Jung. Abrams morda ... ;-) Odlično.

Lp,J.

Sem morala it prebrskati kdo je to.. zanimivo.

Hvala:)

Joana, berem, berem in spet berem tvoj dragocen zapis spomina, realnosti, upanja ...

… in tudi meni  "Radost zapiha med lase", ko "oblečena v upanje, zadiham".

Pridružujem se vsem, ki so že izrekli "odlično"!

Z lepimi pozdravi,

Breda

Draga Breda, me iskreno veseli, da tudi v tebi prebudi občutek upanja, ki je tako zelo pomemben za vsako dušo na tem svetu.

Hvala za prijeten komentar.

Lepo pozdravljena,

Joana

Všeč mi je ta skrivnostnost, razdruženost in združitev različnih plasti (pod)zavesti. Všeč mi je dialog, v katerem si za označevanje druge govorke uporabila narečje. Imaš pa kar nekaj slovničnih napak, jih boš sama odpravila ali ti pomagam?

Lp, Ana

Ana, če bi znala popraviti napake, jih ne bi imela. :D

Mi je že predhodno ena prijazna rožica malo uredila in je prav predvidevala, da jih bo še nekaj ostalo.

Prosim, pomagaj mi. :)

Lp, Joana

Pa poglejva:

...

...  V njem zagledam rjava lešnika, ki me ostro preglejdujeta. Krvav nosek, rdeča lica, temni lasje so svetlo obarvani na konicah. Njeni prstki začenjajo risati poteze mojega obraza .. “Kaj počneš, dete ljubo?”. Navdušena mi odvrne: “Pa sej sm vedva, da si res tam!” - “Tu sem in pravim ti, da si pojdi obrisat nosek!”. Vidim jo, kako skoči iz omarice, kjer je čepela, da je lahko videla svoj odsev. Odpre straniščna vrata od stranišča in odtrga kos papirja, ter se začne brisati s sklonjeno glavo. Pri tem se začne hihitati. Uspem zlezti iz ogledala in priti bližje, saj me neznosno zanima, čemu se tako hihita. Pogledam kamnita tla, sestavljena iz črnih, sivih in belih drobcev. Pravi mi: “Kda sedim cele ure štu, pa te išem med pikicam. Zadne cajte pa najdem samo kojna in čarovnico.” Prvinska domišljija me je vedno prevzela: “No, zdaj sem s tabo! Kaj bi rada počela?”

Steče do svojih prevelikih superg in si nadene levo (z luknjo), desno pa si noče obuti. Pravi: “Tadesni se mi je odvezo, pa mi ga morš ti prej zavezat.” Pravim ji: “Kaj pa, ko mene ne bo, kdo ti bo potem zavezal? Moreaš se naučiti!” A ona odvrne: “Če mi jih ti zavežeš, pol sm se ž naučiva.” Seveda zavežem. Poda mi roko, odpre vrata in skupaj skočiva čez vseh pet stopnic. Pred hišo je belo - vijolično kolo s spuščeno gumo. Preden ga prime, ji v hecu rečem, da s tem pa ne bo prišla daleč, ona pa skeptično odvrne: “Ti si res na vse pozabva, alda? Ne boma se pelale. Trba ga je obrnit, pa jt poiskat leskino vejo. Najina muzika bo.” Kolo zasuče na glavo (ali: s kolesi navzgor). Ok, nekako mi je znano ... Hitra je. Preden uspem opaziti, da je izginila, jo že vidim nazaj, z na bregau, kjer se je raztezal lešnikov grm. Veji potrga vse liste in jo spretno ovije okoli okvirja, tako, da njen vrhnji del štrli med šprikle (naperami ali špriklami). Vesela z Zavrti kolo in zasliši se pokanje veje ... skladno in v taktu s hitrostjo. “A čuješ? Najina muzika je. Zdaj pa grema tsto naredit, kar js ne morm, ker sm premajhna, ti pa si ž končno zrastva.” Kolo se nekako ne ustavi. Takt naju spremlja, ko hodiva do ute, kjer je zaprta Aga. “Prosim, ofni ji gr!” Kratko me zaskrbi, kaj bo sosed rekel, če mu brez vprašanja izpustim njegovo psičko. Ampak nimam srca ji reči ne in ne prenesem žalostnega cviljenja žverce, ki že leta ni tekla svobodno. Podrem lesena vrata. Aga priteče vsa živahna, a za njo, začuda, pritečejo še kuža Rex, Aro, Cika, Tačka in mucke Riki, enooki Jack, Piki. Živali poskakujejo okoli deklice in ob pogledu nanje mi je prijetno toplo. “Štk, zj gremo pa skop gr na podstrešje, da dobimo še povha vn, ki je vedno tk glasno tovko po stropo.” Prestrašena sem, ko to omeni, ampak ker imam za sabo celo bando živali, sem pogumna. Hodimo po lesenih stopnicah, ki glasno škripajo ob vsakem novem koraku. Odpremo stara (strašna) strešna vrata. Polh. Malo je manjši kot deklica, belo kožo prekrivajo modrice. Ker ne more stopiti na noge, ga položimo damo bitje Rexu na hrbet. “Bravo!” ploskajo drobne ročice, “uresničva si mi skrite želje!” Srečni odidemo iz hiše, brez,  ne da bi pogledali nazaj. Skladno se napotimo do doma, kjer živijo pisane postrvi. Iz listov lapuha si naredimo čepice in caplajmo po bistri vodi. Kamenčki se bleščijo in zgleda kot videti je, kot da nas pozdravljajo vse travke, vse ptičice pod milim nebom. Čas, prostor, življenje – nimajo nobenega pomena v tem stanju. Samo smo - pobožani od sonca, očiščeni od s toka om neskončne reke …

Dvignem glavo.
Slečem preznojeno majico.
Grenek spomin vržem v pralni stroj.
Gola si umivam zobe.

Pogledam se v ogledalo, ponovno vidim ta dva rjava lešnika. “Zdaj pa sm js tu zate,” mi reče z zadovoljnim glasom. Nasmehnem se ji, v sebi začutim globok mir. Naslonim glavo na odsev. Najina noska se dotakneta, njene rokice me primejo za lica ... “Js brez tbe ne morm.” “Jaz pa brez tebe ne, dete ljubo.” “Nikol več me ne pozabi.”  “Obljubim, da ne bom.” "Hvalalalalaa.." "Hvala," tišina naju objame in združi v celoto.

Stopim iz stanovanja.

Slišim potoček.

Radost mi zapiha med lase.

Oblečena v upanje zadiham.

Glede pisanja premega govora si preberi:

https://sl.wikipedia.org/wiki/Premi_govor

https://siol.net/siol-plus/kako-smo-se-ze-ucili-v-soli-449569

http://gradiva.txt.si/slovenscina/slovenscina-za-triletne-sole/jezik-in-besedilne-vrste/pravopis/pika-vprasaj-klicaj-dvopicje-narekovaj/obravnava-475/

Hvala za popravke Ana, sem se jih povsem držala.

Glede premega govora pa mi je glas v glavi šepnil: "Ah, Joana, to je to, ko si spala v šoli!"

"Nič ne bo iz tebe!" me je dnevno zmerjala učiteljica.

"Saj v življenju niso pomembne le ocene," sem se pogosto branila, "Itak pa bom brez šole uspešnejša kot z njo!"

:D

;) zdaj pa popravi še manjkajoče vejice in odstrani pike po dobesednih govorih za narekovaji.

Lp, Ana

Aje. Valda. Hvala. :)

A sem še kaj izpustila?

Lep pozdrav!

Nekaj vejic ;)

potrudi se, saj ti bo šlo,

lp, Ana

Res ne vem, zakaj nisem kar kopirala popravo. :'D

"Ka pa zaj," sprašuje deklič, "a paše?" :)

… všeč mi je tvoj zapis z bogatim dialogom, pa sem ga še enkrat prebrala;

mislim, da si v drugi vrsti spregledala še enega škratka v besedi preglejujeta (pregledujeta);)

Čestitke in lep pozdrav,

Breda

Jaaa... drži. Haha. Katastrofalno. Pol Slovenije mi bo pomagalo popravljati tole. Očitno mi je treba napake 3x izpostavit. :D

Hvala Breda <3

;) bilo je še nekaj malenkosti, pa sem jih kar jaz popravila ... saj vem, da bo naslednji zapis že boljši. Ta mi je všeč, ker združuje zavedno in nezavedno, opogumlja k dobrim dejanjem, k dvigu iz obupa in ima subtilno vnešene pravljične prvine - kakorkoli, verjamemo vanj,

čestitke,

Ana

Ooo, Ana hvala.

Tudi vsem drugim, ki si vzamete čas prebrati zapise in mi jih pomagate popravljati zraven. Prijetno je biti razumljen. Vlije upanje, navdih, pogum za nadaljna dela. :)

Lepo nedeljo želim in blagoslovljeni bodite,

Joana