Seme preteklosti, zemlja sedanjosti, cvet prihodnosti

Obrnem se na trebuh.
Pokrita z blazino nad glavo.
Kratki izdihljaji močijo žimnico.
Odprem oči.

 

Ven pogledam na drugi strani, kjer stoji ogledalo. V njem zagledam rjava lešnika, ki me ostro pregledujeta. Krvav nosek, rdeča lica, temni lasje so svetlo obarvani na konicah. Njeni prstki začenjajo risati poteze mojega obraza .. “Kaj počneš, dete ljubo?” Navdušena mi odvrne: “Pa sej sm vedva, da si res tam!” “Tu sem in pravim ti, da si pojdi obrisat nosek!” Vidim jo, kako skoči iz omarice, kjer je čepela, da je lahko videla svoj odsev. Odpre straniščna vrata in odtrga kos papirja ter se začne brisati s sklonjeno glavo. Pri tem se začne hihitati. Uspem zlezti iz ogledala in priti bližje, saj me neznosno zanima, čemu se tako hihita. Pogledam kamnita tla, sestavljena iz črnih, sivih in belih drobcev. Pravi mi: “Kda sedim cele ure štu, pa te išem med pikicam. Zadne cajte pa najdem samo kojna in čarovnico.” Prvinska domišljija me je vedno prevzela. “No, zdaj sem s tabo! Kaj bi rada počela?” Steče do svojih prevelikih superg in si nadene levo (z luknjo), desne pa si noče obuti. Pravi: “Tadesni se mi je odvezo, pa mi ga morš ti prej zavezat.” Pravim ji: “Kaj pa, ko mene ne bo, kdo ti bo potem zavezal? Moraš se naučiti!” A ona odvrne: “Če mi jih ti zavežeš, pol sm se ž naučiva.” Seveda zavežem. Poda mi roko, odpre vrata in skupaj skočiva čez vseh pet stopnic. Pred hišo je belo - vijolično kolo s spuščeno gumo. Preden ga prime, ji v hecu rečem, da s tem ne bo prišla daleč, ona pa odvrne: “Ti si res na vse pozabva, alda? Ne boma se pelale. Trba ga je obrnit, pa jt poiskat leskino vejo. Najina muzika bo.” Kolo zasuče s kolesi navzgor. Ok, nekako mi je znano ... Hitra je. Preden uspem opaziti, da je izginila, jo že vidim tekati nazaj z brega, kjer se razteza lešnikov grm. Veji potrga vse liste in jo spretno ovije okoli okvirja, tako, da njen vrhnji del štrli med špriklami. Zavrti kolo in zasliši se pokanje ... skladno v taktu s hitrostjo. “A čuješ? Najina muzika je. Zdaj pa grema tsto naredit kar js ne morm, ker sm premajhna, ti pa si ž končno zrastva.” Kolo se nekako ne ustavi. Takt naju spremlja, ko hodiva do ute, kjer je zaprta Aga. “Prosim, ofni ji gr!” Kratko me zaskrbi, kaj bo sosed rekel, če brez vprašanja izpustim psičko. Ampak nimam srca ji reči ne in ne prenesem žalostnega cviljenja žverce, ki že leta ni tekla svobodno. Podrem lesena vrata. Aga priteče vsa živahna, a za njo, začuda, pritečejo še kuža Rex, Aro, Cika, Tačka in mucke Riki, enooki Jack, Piki. Živali poskakujejo okoli deklice in ob pogledu nanje mi je prijetno. “Štk, zj gremo pa skop gr na podstrešje, da dobimo še povha vn, ki je vedno tk glasno tovko po stropo.” Prestrašena sem, ko to omeni, ampak, ker imam za sabo celo bando živali, sem pogumna. Hodimo po lesenih stopnicah, ki glasno škripajo ob vsakem koraku. Odpremo stara (strašna) strešna vrata. Polh. Malo je manjši kot deklica, belo kožo prekrivajo modrice. Ker ne more stopiti na noge, ga položimo Rexu na hrbet. “Bravo,” ploskajo drobne ročice, “uresničva si mi skrite želje!” Srečni odidemo iz hiše, ne da bi pogledali nazaj. Skladno se napotimo do doma, kjer živijo pisane postrvi. Iz listov lapuha si naredimo čepice in caplajmo po bistri vodi. Kamenčki se bleščijo in videti je, kot da nas pozdravljajo vse travke, vse ptičice pod milim nebom. Čas, prostor, življenje – nimajo nobenega pomena v tem stanju. Samo smo - pobožani od sonca, očiščeni s tokom neskončne reke …

 

Dvignem glavo.
Slečem preznojeno majico.
Grenek spomin vržem v pralni stroj.
Gola si umivam zobe.

 

Pogledam se v ogledalo, ponovno vidim ta dva rjava lešnika. “Zdaj pa sm js tu zate,” mi reče z zadovoljnim glasom. Nasmehnem se ji, v sebi začutim globok mir. Naslonim glavo na odsev. Najina noska se dotakneta, njene roke me primejo za lica.. “Js brez tbe ne morm.” “Jaz pa brez tebe ne, dete ljubo.”“Nikol več me ne pozabi.” “Obljubim, da ne bom.” "Hvalalalalaa.." "Hvala." Tišina naju objame in združi v celoto.

 

Stopim iz stanovanja.

Slišim potoček.

Radost mi zapiha med lase.

Oblečena v upanje zadiham.

 

abukala

 1 2 > 

triglav

Poslano:
09. 11. 2019 ob 22:20

To pa je nadvse lepo, draga abukala  (*_*), žalostno, pa vseeno lepoooo.


Lep pozdrav,Marija

Zastavica

abukala

Poslano:
10. 11. 2019 ob 00:34

Hvala Marija.

Zame je žalost že vedno nosila svojo posebno lepoto .. 


Lep pozdrav,

Joana

Zastavica

Bojan Kuk. (pa pika!)

Poslano:
10. 11. 2019 ob 09:21

Abukala Cankar!

Zastavica

abukala

Poslano:
10. 11. 2019 ob 13:24

:D <3

Zastavica

Pisana_beseda

Poslano:
10. 11. 2019 ob 14:55

Ali pa Jung. Abrams morda ... ;-) Odlično.

Lp,J.

Zastavica

abukala

Poslano:
10. 11. 2019 ob 16:59

Sem morala it prebrskati kdo je to.. zanimivo.

Hvala:)

Zastavica

koni

Poslano:
10. 11. 2019 ob 19:17

Joana, berem, berem in spet berem tvoj dragocen zapis spomina, realnosti, upanja ...

… in tudi meni  "Radost zapiha med lase", ko "oblečena v upanje, zadiham".

Pridružujem se vsem, ki so že izrekli "odlično"!

Z lepimi pozdravi,

Breda

Zastavica

abukala

Poslano:
10. 11. 2019 ob 20:06

Draga Breda, me iskreno veseli, da tudi v tebi prebudi občutek upanja, ki je tako zelo pomemben za vsako dušo na tem svetu.

Hvala za prijeten komentar.


Lepo pozdravljena,

Joana

Zastavica

Ana Porenta

urednica

Poslano:
12. 11. 2019 ob 18:51

Všeč mi je ta skrivnostnost, razdruženost in združitev različnih plasti (pod)zavesti. Všeč mi je dialog, v katerem si za označevanje druge govorke uporabila narečje. Imaš pa kar nekaj slovničnih napak, jih boš sama odpravila ali ti pomagam?

Lp, Ana

Zastavica

abukala

Poslano:
12. 11. 2019 ob 19:50

Ana, če bi znala popraviti napake, jih ne bi imela. :D

Mi je že predhodno ena prijazna rožica malo uredila in je prav predvidevala, da jih bo še nekaj ostalo.

Prosim, pomagaj mi. :)


Lp, Joana

Zastavica

Ana Porenta

urednica

Poslano:
12. 11. 2019 ob 21:00
Spremenjeno:
12. 11. 2019 ob 21:03

Pa poglejva:

...

...  V njem zagledam rjava lešnika, ki me ostro preglejdujeta. Krvav nosek, rdeča lica, temni lasje so svetlo obarvani na konicah. Njeni prstki začenjajo risati poteze mojega obraza .. “Kaj počneš, dete ljubo?”. Navdušena mi odvrne: “Pa sej sm vedva, da si res tam!” - “Tu sem in pravim ti, da si pojdi obrisat nosek!”. Vidim jo, kako skoči iz omarice, kjer je čepela, da je lahko videla svoj odsev. Odpre straniščna vrata od stranišča in odtrga kos papirja, ter se začne brisati s sklonjeno glavo. Pri tem se začne hihitati. Uspem zlezti iz ogledala in priti bližje, saj me neznosno zanima, čemu se tako hihita. Pogledam kamnita tla, sestavljena iz črnih, sivih in belih drobcev. Pravi mi: “Kda sedim cele ure štu, pa te išem med pikicam. Zadne cajte pa najdem samo kojna in čarovnico.” Prvinska domišljija me je vedno prevzela: “No, zdaj sem s tabo! Kaj bi rada počela?”

Steče do svojih prevelikih superg in si nadene levo (z luknjo), desno pa si noče obuti. Pravi: “Tadesni se mi je odvezo, pa mi ga morš ti prej zavezat.” Pravim ji: “Kaj pa, ko mene ne bo, kdo ti bo potem zavezal? Moreaš se naučiti!” A ona odvrne: “Če mi jih ti zavežeš, pol sm se ž naučiva.” Seveda zavežem. Poda mi roko, odpre vrata in skupaj skočiva čez vseh pet stopnic. Pred hišo je belo - vijolično kolo s spuščeno gumo. Preden ga prime, ji v hecu rečem, da s tem pa ne bo prišla daleč, ona pa skeptično odvrne: “Ti si res na vse pozabva, alda? Ne boma se pelale. Trba ga je obrnit, pa jt poiskat leskino vejo. Najina muzika bo.” Kolo zasuče na glavo (ali: s kolesi navzgor). Ok, nekako mi je znano ... Hitra je. Preden uspem opaziti, da je izginila, jo že vidim nazaj, z na bregau, kjer se je raztezal lešnikov grm. Veji potrga vse liste in jo spretno ovije okoli okvirja, tako, da njen vrhnji del štrli med šprikle (naperami ali špriklami). Vesela z Zavrti kolo in zasliši se pokanje veje ... skladno in v taktu s hitrostjo. “A čuješ? Najina muzika je. Zdaj pa grema tsto naredit, kar js ne morm, ker sm premajhna, ti pa si ž končno zrastva.” Kolo se nekako ne ustavi. Takt naju spremlja, ko hodiva do ute, kjer je zaprta Aga. “Prosim, ofni ji gr!” Kratko me zaskrbi, kaj bo sosed rekel, če mu brez vprašanja izpustim njegovo psičko. Ampak nimam srca ji reči ne in ne prenesem žalostnega cviljenja žverce, ki že leta ni tekla svobodno. Podrem lesena vrata. Aga priteče vsa živahna, a za njo, začuda, pritečejo še kuža Rex, Aro, Cika, Tačka in mucke Riki, enooki Jack, Piki. Živali poskakujejo okoli deklice in ob pogledu nanje mi je prijetno toplo. “Štk, zj gremo pa skop gr na podstrešje, da dobimo še povha vn, ki je vedno tk glasno tovko po stropo.” Prestrašena sem, ko to omeni, ampak ker imam za sabo celo bando živali, sem pogumna. Hodimo po lesenih stopnicah, ki glasno škripajo ob vsakem novem koraku. Odpremo stara (strašna) strešna vrata. Polh. Malo je manjši kot deklica, belo kožo prekrivajo modrice. Ker ne more stopiti na noge, ga položimo damo bitje Rexu na hrbet. “Bravo!” ploskajo drobne ročice, “uresničva si mi skrite želje!” Srečni odidemo iz hiše, brez,  ne da bi pogledali nazaj. Skladno se napotimo do doma, kjer živijo pisane postrvi. Iz listov lapuha si naredimo čepice in caplajmo po bistri vodi. Kamenčki se bleščijo in zgleda kot videti je, kot da nas pozdravljajo vse travke, vse ptičice pod milim nebom. Čas, prostor, življenje – nimajo nobenega pomena v tem stanju. Samo smo - pobožani od sonca, očiščeni od s toka om neskončne reke …

 

Dvignem glavo.
Slečem preznojeno majico.
Grenek spomin vržem v pralni stroj.
Gola si umivam zobe.

 

Pogledam se v ogledalo, ponovno vidim ta dva rjava lešnika. “Zdaj pa sm js tu zate,” mi reče z zadovoljnim glasom. Nasmehnem se ji, v sebi začutim globok mir. Naslonim glavo na odsev. Najina noska se dotakneta, njene rokice me primejo za lica ... “Js brez tbe ne morm.” “Jaz pa brez tebe ne, dete ljubo.” “Nikol več me ne pozabi.”  “Obljubim, da ne bom.” "Hvalalalalaa.." "Hvala," tišina naju objame in združi v celoto.

 

Stopim iz stanovanja.

Slišim potoček.

Radost mi zapiha med lase.

Oblečena v upanje zadiham.


Glede pisanja premega govora si preberi:

https://sl.wikipedia.org/wiki/Premi_govor

https://siol.net/siol-plus/kako-smo-se-ze-ucili-v-soli-449569

http://gradiva.txt.si/slovenscina/slovenscina-za-triletne-sole/jezik-in-besedilne-vrste/pravopis/pika-vprasaj-klicaj-dvopicje-narekovaj/obravnava-475/

Zastavica

abukala

Poslano:
14. 11. 2019 ob 13:13

Hvala za popravke Ana, sem se jih povsem držala.

Glede premega govora pa mi je glas v glavi šepnil: "Ah, Joana, to je to, ko si spala v šoli!"

"Nič ne bo iz tebe!" me je dnevno zmerjala učiteljica.

"Saj v življenju niso pomembne le ocene," sem se pogosto branila, "Itak pa bom brez šole uspešnejša kot z njo!"


:D

Zastavica

Ana Porenta

urednica

Poslano:
14. 11. 2019 ob 15:01
Spremenjeno:
14. 11. 2019 ob 15:02

;) zdaj pa popravi še manjkajoče vejice in odstrani pike po dobesednih govorih za narekovaji.

Lp, Ana

Zastavica

abukala

Poslano:
14. 11. 2019 ob 20:16

Aje. Valda. Hvala. :)

A sem še kaj izpustila?


Lep pozdrav!

Zastavica

Ana Porenta

urednica

Poslano:
15. 11. 2019 ob 13:22

Nekaj vejic ;)

potrudi se, saj ti bo šlo,

lp, Ana

Zastavica

abukala

Poslano:
16. 11. 2019 ob 16:52
Spremenjeno:
16. 11. 2019 ob 16:52

Res ne vem, zakaj nisem kar kopirala popravo. :'D

"Ka pa zaj," sprašuje deklič, "a paše?" :)

Zastavica

koni

Poslano:
16. 11. 2019 ob 18:55

… všeč mi je tvoj zapis z bogatim dialogom, pa sem ga še enkrat prebrala;

mislim, da si v drugi vrsti spregledala še enega škratka v besedi preglejujeta (pregledujeta);)

Čestitke in lep pozdrav,

Breda

Zastavica

abukala

Poslano:
16. 11. 2019 ob 19:20

Jaaa... drži. Haha. Katastrofalno. Pol Slovenije mi bo pomagalo popravljati tole. Očitno mi je treba napake 3x izpostavit. :D

Hvala Breda <3

Zastavica

Ana Porenta

urednica

Poslano:
17. 11. 2019 ob 09:32

;) bilo je še nekaj malenkosti, pa sem jih kar jaz popravila ... saj vem, da bo naslednji zapis že boljši. Ta mi je všeč, ker združuje zavedno in nezavedno, opogumlja k dobrim dejanjem, k dvigu iz obupa in ima subtilno vnešene pravljične prvine - kakorkoli, verjamemo vanj,

čestitke,

Ana

Zastavica

abukala

Poslano:
17. 11. 2019 ob 13:49

Ooo, Ana hvala.

Tudi vsem drugim, ki si vzamete čas prebrati zapise in mi jih pomagate popravljati zraven. Prijetno je biti razumljen. Vlije upanje, navdih, pogum za nadaljna dela. :)



Lepo nedeljo želim in blagoslovljeni bodite,


Joana

Zastavica

 1 2 > 

Komentiranje je zaprto!

Podčrtanka

abukala
Napisal/a: abukala

Pesmi

  • 09. 11. 2019 ob 17:29
  • Prebrano 594 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 271.04
  • Število ocen: 9

Zastavica