V ptičjem petju je bilo vabilo.
Po mokrem travniku,
med solzami praproti
sem se spustila v gaj.
V meglo.
Tam ste me čakali.
Plapolali smo v miru
in z mehko nitjo vezli tišino.
Na mostičku sem prižgala
navadno belo svečo.
urednica
Poslano:
06. 11. 2019 ob 13:23
Spremenjeno:
06. 11. 2019 ob 13:24
Nežna izpovedna pesem o trgajoči izgubi in žalovanju. Za upovedano pa ni treba nobenih velikih besed, da bralec začuti bolečino.
Čestitke,
H
Hvala za komentar.Imam eno vprašanje.
Plapolali smo v miru
in z mehko nitjo vezli tišino.
Imela sem še varianto
in se z mehko nitjo vezli na tišino.
Kaj se tebi zdi boljše?
Pozdrave Nada
Meni se zdi prva, zapisana varianta boljša - tišina nekaj, kar se plete in ne nekaj, na kar (se) pletemo ...
Je pa to odvisno od pomenskega odtenka, ki ga želiš poudariti.
Če želiš spremeniti, sporoči. :)
(Zdaj tudi vidim, da je ena vejica preveč. Brišem.)
Lp,
H
Zdravo!
Hvala za popravek.
Mi je druga varianta bolj všeč, pozdrave Nada
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: nada pecavar
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!