Berem, berem.
In še enkrat.

Skorje se odskorjijo.

Kaj pa, če
skorja mora skorjiti?
Tišči, reže,
a ohrani
vmesje, ravnovesje,
Kaj, če je
edini
pogojnik razuma,
rešilni umik,
dotik občutka,
ogledalo
samosti,
nadzor kipenja,
notranje mehko
zasredinjeno
bistvo?

Da se Kosolet ne vžre
do obisti.
Vedno isti?
Da mala majcena
ostane kar je,
da pesem ne izhlapi
v nepesemsko
podlubje?

Zaskorjenost.
Kot bit neizpeta,
predana v valovje
soneta.
Kot
platanina obleka,
ščit pred
požiralci duše.
Lahko bi bila tudi
brezina
skorja.
Pa ni.
Je tvoja.
Naša zdaj.
Malo tudi moja.
Sestrica.
Platana.

Lidija Brezavšček - kočijaž