Artefakt
Kot divja, splašena žival
ti sledim
po hladnem, kamnitem obličju
novembra.
Spodaj, na smrtni strani reke
se dviga megla,
sega med hrepeneče prste,
med žametast otip srca.
Osupljiva lepota spomina
se spreminja v pekočino minevanja.
Iz starodavnih sanj
delam rdeče požirke vode.
Nekje spodaj si.
Moker od
semena in solz.
Ljubljen.
Tako sam.
Zakopan med poslikanimi posodami,
polnimi odprtih,
ranjenih školjk.
Kako bi ne grele te tvoje besede, ko pa prihajajo iz srca, spoštovana Poetesa Majda. Ti tvoji lirični izpevi res znajo odpirati čute ...
Mavrični, jesenski dan ti želim,
Sašo
Hvala obema, draga Sabina in Sašo.
Lep pozdrav,
Majda
Dotikati se večnosti in čutiti z artefaktom, pomeni biti rahločuto blizu vsem stranem, ki zato oživijo ... - čestitke,
Ana
Hvala, Ana, za res prelep komentar...
Lep dan,
Majda
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: ob potoku - Majda Kočar
- 01. 11. 2019 ob 09:46
- Prebrano 761 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 387.43
- Število ocen: 17