'o moj bog,
umiram!'

vsem je bilo jasno,
samo njej ne.

ni sprejela.
le kako bi lahko,
če je vse življenje ... no ... živela.

     ob smrti pokažeš
     svojo kožo,
     svoj pristen fak ju
     ali premagan oy vey:

     migetalkarji,
     pametnjakoviči,
     zdrizasti biznismeni

     vedo

     kaj
     kako
     čemu
     zakaj
     za kaj

     in predvsem

     koliko

     (težko je sprejeti, da
     je nič klimaks, ki mu nobeno
     afterživljenje ne seže do gležnjev)

          nekaj manjka v možganih.
          nekaj ne trpi dovolj.

          vem samo,
          ko kdo reče

          se vidiva na oni strani,
          kmalu

          mi naježi kocine,
          se razpeni volk v želodcu.

      ne, ne vidiva se.

      ne midva, ne vidva,
      ne nihče od nas.

      obstaja razlog, da te vržejo
      v luknjo, v temo.
      ne rabiš več oči, ker
      ne srečaš več nikogar.

      in hvala bogu, da je tako.

            ne vem, če bi bil sposoben
            celo večnost, kot superduša,
            imeti polna ušesa fanatikov,
            ki vpijejo kako sem se jaz
            motil in kako so oni imeli prav.

            raje bi umrl.

            in to je tisto, kar me najbolj straši.

            od večnosti
            ni izhoda,
            ne pobega.

            pa živi s tem.

naprimerjanez