ko zaveje

veter norosti

me raztrese

v tisoče smeri

vseeno kje

utirati si moram pot

skozi gozd spotikalcev

vedno na preži

za njihovimi poleni

dan za dnem me čakajo

brezna vročih jezikov

odpuljenih tipalcev duš

z nočno optiko

in skritim mikrofonom

vsepovsod stenice

ki napadejo

ko se obrnem proč

sonce ne greje

le vara in slepi

njegove ostre sence

režejo v kožo

da rane skelijo

čutim jo

strupeno meglo

ki prinaša bolezen in opustošenje

že se vali z vso hitrostjo nad nas

apokalipsa nekega obdobja

berni