Otvoreno pismo

 

Ljutiš se kada kažem da me je pesma sita.
Ja ne znam gde da tražim.
Htela sam više.
Htela sam preko snage rušiti granice.
Ne.
Bes, bes ne piše.
A pričala sam ti
kakva sam videla mora
i medju školjkama hodala na rukama.
Sada su čađavi snovi,
ti ničiji sinovi zagovaraju lov na veštice.
Preživeće redovi odabrani.
Tu lažem, lažem o svojoj tami.
Vrištim i kinjim sebe
jer nisam dosegla lepotu
zbog koje sam izdala ravnicu
tražeći brojanicu za tebe.

julijanabalaban

Ana Porenta

urednica

Poslano:
28. 10. 2019 ob 09:24

Bes ne piše ... izbiranje in uravnavanje vrstic in čustev in prilagajanje, ki presega meje človeka in ne dosega meja tistih, ki izbirajo, kaj bo obstalo, kaj bo uničeno - čeprav seveda je pesem lahko tudi povsem individualni notranji pogovor s seboj - in v tem je čar, čestitke,

Ana

Zastavica

julijanabalaban

Poslano:
07. 11. 2019 ob 22:34

Baš tako, najlepše Vam hvala, Ana

Zastavica

Komentiranje je zaprto!

Podčrtanka

julijanabalaban
Napisal/a: julijanabalaban

Pesmi

  • 23. 10. 2019 ob 16:09
  • Prebrano 425 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 144
  • Število ocen: 5

Zastavica