Opomba
Vedno znova
se vračam v svoje rojstvo.
Kot nekatere ptice
v svojo zvestobo.
Po sledeh preplašenih živali,
po neskončnem območju upognjenih rumenih trav
iščem zdrobljeno kamenje večnosti,
okrušeni tempelj svojega časa.
Visoki obraz neba
je modri pečatnik na mojem srcu.
Le glinasta ploščica sem,
neslišni zaznamek,
zapisan s trstiko vetra.
Spodaj, pod črto,
pod komaj vidnim znamenjem samote,
je opomba,
ki je ne znam prebrati.
Moja opomba je, da jeto čudovita pesem!
lovrenka
tenkočutnost
ki lomi krhkost
v elementarne delce
bivanjskosti
Poslano:
20. 10. 2019 ob 09:46
Spremenjeno:
20. 10. 2019 ob 09:47
Spoštovana Majda
Sem prebrala in lepo si napisala kar je mislim da, večna Opomba.
Vračanje k izvoru, rojstvu h koreninam, začetku. Imaš odličen posluh.
Lepi dan ti želim,Irena
Dragi lovrenka, igorj in Irena,
Hvala za lepe opombe :)
Majda
V opombah se skriva večnost.
Preden pa jo zapečatimo .... Mislim, da ti je pobegnil J pri "upognjenih".
Lp,
H
Hvala, Helena, za opombo. Z "j"jem bo še bolj globoko upognjeno vse, kar se iz globin vrača v večno ponavljajoča se rojstva in smrti ...v konce in začetke kroga....
Lep pozdrav,
Majda
Pesem, ki išče trdni kamen, razlago ali pa morda stičišče točk .... Kdo bi si mislil, da se skriva pod črto. Včasih je pa celo dobro, da je ne znamo prebrati.
Čestitke,
H
_______________________________________________
Urednica ( sploh nisem vedela) Helena,
hvala za zanimiv komentar! Pod ( kar dvema) črticama :).
Lep pozdrav,
Majda
<3
Lp, Martina
Martina,
hvala, razveselila si me!
Lep pozdrav,
Majda
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: ob potoku - Majda Kočar
- 19. 10. 2019 ob 08:49
- Prebrano 765 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 377.1
- Število ocen: 15