Taisti gostinski obrat, ki umira.
V ozadju je Selma od Bossa de Nove.
Ker ura je ena, je vse polno mira.
Poredko me zmoti skovik kake sove.
Osamljena sva z mojim pritrkovalcem.
Rdeče oči in razmočeni škornji.
Naslonjen na šank trga s shiranim palcem
nalepko s pijače, kot le duhomorni
ljudje to počno. Skozi mene pogleda
in išče podobnost. Med nama prikazen
straši, a družabnik sedi brezizrazen;
tuguje brezsolzno in vabi soseda.
Še jaz se naslonim na svojo nekrozo.
Oh... Selma ne naginji se – kroz prozor…
Pustila sam Bijelo dugme čitajući tvoj izvanredan sonet i doživljaj je fantastičan.
Lp!
Katica
Draga Katica,
hvala na vašem komplimentu. Stvarno je lepa pesma. Saslušajte kad ste u prilici i poklon jedne slovenačke grupe toj pesmi:
Pozdrav,
Peter
Spet gostilna in nezgovorni tugovalci (kot je bilo že v kakem prejšjem tvojem sonetu), tokrat podloženi z glasbo ... čestitke,
Ana
Spoštovani Peter, hvala za še en prelep sonet in krasno glasbo, ki je bila (predvidevam) navdih za pesem.
Bravo za črtice.
Lep večer ti želim, Marija
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Peter Rangus
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!