Sonet št. 102

Taisti gostinski obrat, ki umira.

V ozadju je Selma od Bossa de Nove.

Ker ura je ena, je vse polno mira.

Poredko me zmoti skovik kake sove.

 

Osamljena sva z mojim pritrkovalcem.

Rdeče oči in razmočeni škornji.

Naslonjen na šank trga s shiranim palcem

nalepko s pijače, kot le duhomorni

 

ljudje to počno. Skozi mene pogleda

in išče podobnost. Med nama prikazen

straši, a družabnik sedi brezizrazen;

tuguje brezsolzno in vabi soseda.

 

Še jaz se naslonim na svojo nekrozo.

Oh... Selma ne naginji se – kroz prozor…

Peter Rangus

Katica Badovinac

Poslano:
17. 10. 2019 ob 21:21

Pustila sam Bijelo dugme čitajući tvoj izvanredan sonet i doživljaj je fantastičan.

Lp!
Katica


Zastavica

Peter Rangus

Poslano:
18. 10. 2019 ob 12:12

Draga Katica,

hvala na vašem komplimentu. Stvarno je lepa pesma. Saslušajte kad ste u prilici i poklon jedne slovenačke grupe toj pesmi:

Pozdrav,

Peter

Zastavica

Katica Badovinac

Poslano:
18. 10. 2019 ob 23:05

Petre, hvala na ovom glazbenom užitku.
Lp, Katica

Zastavica

Ana Porenta

urednica

Poslano:
21. 10. 2019 ob 18:28

Spet gostilna in nezgovorni tugovalci (kot je bilo že v kakem prejšjem tvojem sonetu), tokrat podloženi z glasbo ... čestitke,

Ana

Zastavica

triglav

Poslano:
21. 10. 2019 ob 20:50

Spoštovani Peter, hvala za še en prelep sonet in krasno glasbo, ki je bila        (predvidevam) navdih za pesem.

Bravo za črtice. 


Lep večer ti želim, Marija

Zastavica

Komentiranje je zaprto!

Podčrtanka

Peter Rangus
Napisal/a: Peter Rangus

Pesmi

  • 17. 10. 2019 ob 00:24
  • Prebrano 137 krat

Uredniško pregledano.

Zastavica