Temni rov,
kjer nič ne vidim.
Le črnina, globovina.
Zidovi polni umazanije,
ko oprimem se,
a padem,
enkrat,
dvakrat
na kolena.
Jočem, naj me rov pogoltne,
nevredno dušo naj pokoplje,
da razbije vso esenco,
v gorečo brozgo me potegne.
A ponikne.
Sluzasta je površina,
da se kakor kača zvijam,
plazim vse do vrha,
dokler ne zdrsnem.
Levo, desno buta glava,
negibna sem na hrbtenici,
kot na križ sem prikovana.
Vidim, čutim tvoje rane.
Črne vrane,
ko okronan tam umiraš.
Edini sin si enega očeta,
in zanje moliš,
ki ne vejo
komu služijo,
ne kaj počnejo.
A mene se ne usmiliš.
Brez milosti odpiraš mi oči,
mi ne pustiš oditi,
ne pustiš grešiti.
‘še ni tvoj čas’
Življenje sveto,
v črni rov ujeto.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: TanjaT
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!