ODPUSTI ME

Temni rov,
kjer nič ne vidim.
Le črnina, globovina.
Zidovi polni umazanije,
ko oprimem se,
a padem,
enkrat,
dvakrat
na kolena.
Jočem, naj me rov pogoltne,
nevredno dušo naj pokoplje,
da razbije vso esenco,
v gorečo brozgo me potegne.
A ponikne.
Sluzasta je površina,
da se kakor kača zvijam,
plazim vse do vrha,
dokler ne zdrsnem.
Levo, desno buta glava,
negibna sem na hrbtenici,
kot na križ sem prikovana.

 

Vidim, čutim tvoje rane.
Črne vrane,
ko okronan tam umiraš.
Edini sin si enega očeta,
in zanje moliš,
ki ne vejo
komu služijo, 
ne kaj počnejo.

 

A mene se ne usmiliš.
Brez milosti odpiraš mi oči,
mi ne pustiš oditi,
ne pustiš grešiti.
                    ‘še ni tvoj čas’

 


Življenje sveto,
v črni rov ujeto.

TanjaT

Komentiranje je zaprto!

TanjaT
Napisal/a: TanjaT

Pesmi

  • 13. 10. 2019 ob 06:18
  • Prebrano 403 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 82.03
  • Število ocen: 3

Zastavica