Malo čez sedmo zjutraj je in že ga zaznaš, kako prihaja. Starca, ki nekoliko zgrbljeno in precej na široko stopa po pločniku. Ko pride bliže, spoznaš, da je v isti obleki kot včeraj ter še nekaj dni poprej. Sedaj, na jesen, v lahni prehodni jakni, drugače pa ima navlečene sive hlače in modrikasto srajco. Kar se njega tiče, bi lahko bil takšen že ves čas, odkar mu je pred dobrim letom umrla žena. Gresta eden mimo drugega, on te pogleda, ali pa tudi ne, saj te zares ne opazi. Zdaj lahko vidiš, kako naveličano prestavlja noge. Da bi bil ta korak njegov zadnji. In vendar ni. Temu sledi še eden in spet ter spet, ker drugače niti ne gre. Do svojega prvega cilja (razvlečena trgovina med bloki) se ustavi kvečjemu dvakrat. Najprej, ko mora prečkati cesto in se godrnjavo zazre sem in tja, potem pa še tik pred prodajalno, tedaj pogleda na uro, ali je že čas, da se odpre. Obotavljivo stopi vanjo in se zadrži med policami. Včasih se sam pri sebi razsrdi, zopet so spremenili postavitev. Čim si nabere, kar si je mislil, odkrevsa do blagajne ter s kretnjo, ki jo je izpilil v dnevih, tednih, mesecih, uslužno prodajalki ponudi drobiž, da ga vzame, kolikor je potrebno, nato pa si nakupe počasi zloži v vrečko. Nikoli je ne napolni do roba, le toliko, da se plastika nekoliko izboči.
Tam, ob trgovini, je gostilnica. Navadno je takrat pred njo že dosti ljudi iz soseščine. Tudi starejših, morda njegovih znancev, ki tako izkoristijo čas, ko so lahko zdoma. Toda on spolzi mimo njih, kot bi jih ne bilo. Nazaj grede ne izbere iste poti. Velikokrat, kadar si kasneje odhajal, si ga zagledal na bližnjem pokopališču, kar z nakupovalno vrečko v roki. Stal je ob nagrobniku, se kdaj pa kdaj priklonil in očistil prostor naokrog. Pri tem je nekaj potihoma mrmral (nikdar nisi mogel slišati, kaj), a videl si, kako zmajuje z glavo in ognjevito krili s prosto roko.

Vdovec ob grobu.
V komaj nastalem jutru
tih prepir z ženo.

albin