V Amritsarju sem požrl celega
pečenega piščanca in pol metrski
kup čapatijev. Lačen kot prasec.

Še prej, enkrat, v Quetti pa četrt
kozlička in ravno toliko bravine
po kilaži, a nisem ravno požeruh,

le občasno rad kaj dobrega pojem
v enormnih količinah, če je na voljo,
da se ne nažiram vedno le z redno

serviranimi mi neumnostmi tega
ponorelega novičarskega in duha-
mornega sveta, po katerih se še

spodobno rigniti ne da, četudi se
nekaterim po njih spahuje in drugi
po njih kar obilno serjejo; takorekoč

sračkajo
                                    iz dneva v dan,
                                    iz dneva v dan …

Tomaž Mahkovic