Brezimno
prerašča me počasi,
kakor drevo
prerašča svojo senco.
Ves obup in vsi strahovi
upognili so nebo
do korenin.
In oblaki, komaj novi,
izrisali so rob teme
med nesmisel besed,
v srh zamolčanih globin.
Čas je narisal
srce
na skorjo debla.
In Čas
je po tleh raztreščil
zelenje vej.
Prelili so se vsi sokovi
v ječo praznine,
med ostrino mej
dveh teles.
Kako naj
ljubim te,
Zeleno,
ko se zdi,
da ni nebes?
V stari duši,
v pokrajini zelenih sanj,
drevo še raste,
ki mu ni vseeno
za narisano
srce
na deblu,
za vse
še komaj slišne
smisle spraševanj.
Geneza vremena, čovjeka i komplementarnosti tih dviju činjenica. Neću ih nazvati pojavama, već činjenicama, što je teži red pojma.
Izvanredno!
najprej objamem tebe
potem pa še to drevo
nas bogatiš, ko se tukaj razvejiš <3
Hvala vsem trem....drevesni objem...zelen in šumeč...čeprav je jesen.... :)
Majda
Mene mestoma zmotijo le besede, postavljene v nenaraven vrstni red (npr. izrisali so rob teme / med besed nesmisel), sicer pa se mi zdi izjemna - če se ti ne zdi odveč (in ker ne gre za določeno formo), premisli in popravi taka mesta v pesmi ...
lp, Ana
Draga Urednica Ana, nič mi ni odveč. Mi je že prijateljica, slovenistka, prav isto rekla, češ, da se težko razume zaradi " nekaj mestih nenavadnega (pesniškega ali subjektivnega ali markiranega – tako se reče) besednega reda" .
Tako, da je čisto prav, da sem to spremenila. Saj veš....včasih me zaradi uglasbitev ( kar v tem primeri je ), potegne v malce nenaraven in zato skorajda prestarinski izraz....ampak, pri šansonu je notranji ritem pač pomemben.
Hvala za pripombo in tvoj čas!
Objem,
Majda
Še dve taki mesti, kjer bi lahko pomensko lepše steklo z drobcenimi popravki:
med dveh teles
ostrino mej.
in:
za vseh,
še komaj slišnih
smislov spraševanj.
;) ja, ko pride melodija in se besede pripnejo nanjo ...
lp, Ana
....melodija je zdaj malo drugačna....pesem tudi...čeprav v resnici ne :)...je pa bolj iz teh časov, ne več iz predprejšnjega stoletja ;)))
...hvala za pomoč,
Majda
Kot sama praviš: pesem zdaj seže globlje, ker jo lažje za(ob)jamemo - všeč mi je (pris)podoba drevesa, ki ohranja srce - ljudje smo bolj mobilni in mogoče tudi zato manj stanovitni ... čestitke,
Ana
Hvala za to lepo misel, ki šumi med vejami...podčrtuje predvsem spoznanje, da so drevesa stanovitna in občutljiva Bitja ( morda se le zdi, da jim je stanovitnost kar dana...)...mi se moramo zanjo odločiti...
Lep dan, naj bo iskanje Lepega njegova stanovitnost :)
Hvala za vse.
Majda ( in Drevo :)
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: ob potoku - Majda Kočar
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!