POGUBLJENA
Le zakaj si mu dovolila,
da je razjahal nebo
in se s prsti povlekel
do tvojih uvelih pomaranč?
Da lahko liže kaplje
iz tvojih kockastih kril
in se naslaja,
ko seda v močvirja,
ki jih gneteš v naročju.
Le kaj mu boš rekla,
ko bo dreznil leščurja v tvojem razporku
in si, nikoli potešen,
kakor pijanec obliznil
robove mesnatih ust?
Kaj!?
Si boš izmila pogled s peskom
in se ovila okrog stebra
njegove goleni?
Boš tudi takrat molčala,
ko bo legel k tebi kot človek,
le zato,
da bi se zasadil vate
in brizgnil v tvojo ravnino
prihodnost drobnih zrcal?
posrkan v razmak
med vzemanjem in krivdo
kjer je vzeti klicaj
in dati vprašaj
se sploh ne neham vrteti
Martina, pa kaj bi - esencija pač :) <3
objemam te
pi
Najlepša hvala vsem za zapisano!
Lp in objem,
Martina
res huda in močna pesem
lp, M
Nadpesem o krivdi in nemoči. Občutljiva tema in izraz predaje klub zavedanju o tem, da bi bilo nujno ravnati drugače .... Že zaradi zrelosti pomaranč in občutljivosti naročja pod kockastim krilom ...
LP, lidija
Lidija, najlepša hvala!
Lp, Martina
Levček, hvala!
Lp, Martina
Boš tudi takrat molčala,
ko bo legel k tebi kot človek,
le zato,
da bi se zasadil vate
in brizgnil v tvojo ravnino
prihodnost drobnih zrcal?
Brez besed, da lahko nekdo tako doživeto opiše trenutek spočetja. BRAVO!!!
Matej, hvala!
Kako lepo je bilo prebrati tvoj komentar!
Lp, Martina
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Martina Pavlin-Essentia
- 06. 10. 2019 ob 10:44
- Prebrano 916 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 423.73
- Število ocen: 20