Jeziki – gozdovom podobni
živi sestoji izraznih znakov,
ki jih
(razen materinščine in nekaj njej sorodnih)
nič ne obvladam,
a me vseeno navdušujejo s svojo pestrostjo.
Lahko bi krivil tistega boga,
ki je v Babilonu skuhal jezično mineštro
in jo razlil prek sveta, ker sem
(bojda zaradi njega)
vezan na prevode.
A vendar drevesa se presajajo iz gozda v gozd,
zato je v našem dosti eksotičnih mladik in tudi
očakov. In preko vseh gozdov je razprostrt
micelij tistega (božjega?) jezika, ki ga edinega
(vsaj v svoji notranjščini in samozaupanju)
vsaj malce razumem,
in brez katerega ne gre, nikjer, in ga imenujemo:
tišina.
u, kakšen zaključek!!!
:)
LP, lidija
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Tomaž Mahkovic
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!