veke me pokrijejo v temo
ki me požre v nič
in mantram grešnica nečimrna
v sramu
ki kakor leden dež pere seme
skoraj zakrklo v strahu da te izgubim
in spet vzkalim iz luž kot barva
ovijem se okrog sivin
porastem
skozi zenice potrkam z brstjem upa
odprem oči

ah, oprostil si
odrešenik kesanju
ki zacveti iz mene v tvoj nasmeh
v tvoj ljubeč pogled
ki nikdar ne miži zaradi greha

morda zato
ker ga ne vidim
kot ga ne vidijo ljubeči
le kakšno senco kdaj pa kdaj

ki je kot luknja v cesti
ki jo prestopiš in greš spet domov

ki je kot zanka strgana v stari pletenini
edini ki me lahko ogreje

in mi je ravno prav

pi - irena p.