Mogoče res ni mogoče,

govoriti o pravi ljubezni,

mogoče sma le oba podlegla kakšni neslani bolezni.

Mogoče sma res še premlada,

mogoče nikoli ne bova dovolj stara.

Mogoče nikoli ne bova dovolj dozorela,

da bi se brez skrbi objela.

Mogoče je med nama preveika razlika,

a jaz pravim da naju samo ne razumejo in pika!

Ampak prav,

če hočeš, pojdi.

Ne bom ti rekla, 

kaj naredi in kaj ne.

Pojdi, naredi kar moraš,

vztrajaj, da drugače ne gre.

Toda nekega dne,

ko te zaradi nobene več ne bo bolelo srce,

ko v življenju vse na svoje mesto postavilo se ti bo;

takrat zazrl se boš v nebo

in  vse kar sem ti govorila doslej,

jasno ti bo.

Jadrno pograbi telefon potlej,

utipkaj mojo telefonsko

(saj me ne boš rabil klicati na Japonsko)

in hitro povabi me ven-obljubim ti,

da rekla bom ja.

Nekega dne združila se bosta tudi najina svetova;

in takrat, takrat končno bom tvoja.

Imaš mojo besedo, da čakam na ta dan.

Doroteja Pešić