Kapljica potu je mezela

po tvojem obrazu.

Padla na majico,

od vročine prižeto

ob tvojem vratu,

se je zalesketala

kot biser.

Gosta indijska tkanina bombaža

je postajala

od nje zalit

travnik,

razkošje bleščečih rož avgusta.

Dolgčas ni mogel

niti znal

prestopiti nesmiselne črte časa.

Vsa stvarnost je bila prisotna,

kot je prisotno veselje zavesti,

ki se sklene

v igrivost zaokroženega vsemirja.

Lepo je bilo govoriti s teboj.

Slutiti milino lune,

ponavljanje menjav ščipov in mlajev

v črnem, nočnem pogledu

tvoje svetlobe.

ob potoku - Majda Kočar