Titan,
stalil je skale,
skoval
v obroč.
Roka,
kladivo
namesto meča,
kljun
brez repa,
ki odbija,
rob za robom
gladi v kroglo.
Na koncu se usede,
posluša mati
kako kliče ga v nebo.
Zaman je obraz,
ko nima zraven
roke dati.
Dotik zmehčal
bi marsikaj
brez ognja.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: salke
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!