Srce - prostrana ravan. Nebo nad njim umito od solz. Kot Prometej v čas nabit dan. Tu biva Morfej, tu kuje svoje sanje izza tihih zaves pozabljénja, zliva jih vse počez, stara drhtenja, in vmes obljublja noči, polne življenja, dneve, ko duša spi in srečne sne sanja, ko se beseda 'ljubezen' v dajalniku sklanja ... Srce - neštete ceste, na cestah kočije, v kočijah ljudje črnih lic s puško sledijo preletu ptic, da bo spet umito nebo, golo in izpostavljeno. Srce - reke deroče, na rekah ladje, na ladjah ljudje, oblečeni v plašče dežja, da bo dovolj solzá in da bodo pekoče. [i]*Morfej: grški bog sanj.[/i]

Aleksandra Kocmut - Kerstin