Žene milo jokajo Po vsej Tjuríngiji, Na poljih njih crkujejo Sinovi in moží. Ogenj gloda bajt jim les, Sekire koljejo, Na sredi mesta kuri kres Jim cerkev zidano. Príšel strašni Vendov meč Jim zdaj je na obisk, Da videle ne bojo več, Jim da Perunov blisk. Gleda Dŕvan Lužiški Na konju svojemu, Od zadovoljstva se smeji, Oči se svet'jo mu. Spremlja lepa hčerka ga, Na konju belemu, Ga vpraša presenečena, Zakaj je ona tu. Knez ji Dŕvan to pove, Od časa že nazaj, Naj ji spomin na mesto gre, Kjer njen domač je kraj. Jezdil tja je k njemu sel, Ob sinji Vezeri, Kjer kneza Dŕvana kostêl Na hribu gor stoji. Reče, da ga je poslal Od Pripegála vnuk, Če bi mu v zakon hčerko dal, Postal sorodnik mu. Dŕvan reče, naj pove Mu več, da ga spozna, Če vreden je, da prosit sme, Da hčerko on mu da. Reče sel, da príšel je Kjer bistra Donava Razširi v pravo reko se, Iz nóriških gorá. Kralj ga Samo je poslal, Sam gospodar poti, Ki Dagoberta bil je gnal Nazaj k Avstraziji. Ni očeta si poznal, Ne svoje matere, Z dežele daljne je nastal, Že dolg' potujčene. Bil večer je Sŕpana, V košari detece Položi v tok čarovnica Mladá, da reši se. Da mu not v košarico Od Rujevíta znak, Da mlado mu življenje bo Krasilo duše mrak. Da mu še v košarico Peruna amulét, Da mu, ko čas mu pravi bo, Krví dal blisk pogled. Najde v reki ga kovač In ga je posvojil, Mu dal je znanja vir domač In ga tako vzgojil. Je z orožjem trgoval Po širnem svetu bil, Doklêr ga ni Perun pozval, Da se je prebudil. Hodil je po Slaviji, Se vedno vračal rad, Po krvi čutil vez ljudi Je vedno bolj takrat. Krute Obre gledal je, Kako jih mučijo, Vlačug slovanskih rôjene Čefurjev legijo. Bil orožja jim prodal Je več, zato je bil Jim našel tak prekrižan meč, Ki dolg mu bo pokril. Grški je premagal car Pred Carigradom bil Jih Obre, da se več nikdar Jih sloves ni zgubil. Sam jih Samo vodil je V rešilni njim upor, Tak v boju je izkazal se, Da ga je knezov zbor Zbran na veču tam izbral Za kralja Vendov vséh, Ker v njemu vsak je bil spoznal Vladarja po poteh. Hoče Dagobert takrat Si Vende podredit', Tlačan bi moral vsak postat In Kristusa častit. Zadnji pa še niso to Sprejeti morali, Saj konec starih ved bilo Bi tu ob Donavi. Knezi veče sklicali Iz vendskih vseh dežel So tam v dolini Dravini, Kjer Samov je kostêl. Ptičji let je vovhom bil Povedal tri smeri, Kjer bo sovrag se jim odkril, Da jih ugonobi. Príšel bo Lombárdov roj Nad Kranjske sem goré In Švabi bojo šli na boj Kot Donave tok gre. Močno vojsko bo Francoz Pred Úhošt pripeljal. Ki tej bila bi druga kos, Je svet še ni poznal. Dva sta majhna sokola Lovila ptici dve, Po zraku jih ujameta In svojo vsak pojé. Majhno ptico pa lovi Jo orel dolgih kril, Vendar orel lačen ni Dosegel želje cilj. Knez ne vovh, nihče tam zbran Ni ptic tak brat poznal Kot Samo, ki mu vid je dan Od matere ostal. Strah se v srca naseli Od vendskih knezov vseh, Le Samo si pogum drži Na trdnih misli tleh. ''Nisem vedno zmag vam dal, Kosezi zvesti mi? A nisem Obre bil pregnal Ob grške tja čeri? Čêmu strah vas gloda zdaj, Junaki arijski? Ta dvom je kakor morski zmaj, Ki ga Perun lovi. Reče misel svojo vsak Mi naj sedaj tako, Da razjasní mu ogenj mrak, Ki mi ga nos' oko. Polje zmago dalo mi Je majhno vsaki-krat, Na veču prej sem moral si Še hujšo 'zbojevat,'' Gromski kralja Sama glas Do knezov govori, Da led v očeh, ko mine čas, Se njihovih stali. Pravi mu koroški knez: ''Ne jezi, Samo, se, Nihče ne dvomi v tebe, res, Ki te izvólil je. A še vojski ni nihče Francoski dal poraz, Ne Goti in Lombárdi ne, Tako poznan je glas. Skleni mir s Francozi, no, Tako da vsem bo prav, Da knez ostal bo vsak lahko In ti boš kralj ostal.'' Samu jezi iz oči Se glas ga je predal: ''Če rabil vojsko tê ne bí, Bi mrtev tu ležal! Kralja sveta je dolžnost, Da brani vse ljudi, In ljudstvu vzel bi vso prostost Po pravdi frankovski.'' Z glasom ga naprej miri Panonski knez tako: ''Naj sveti kralj se ne jezi, Saj ni tako hudo. Škoda se vojakov zdi Mi in ne kmetov tu, Premagal z njimi Obre si, Ob dnevu vročemu. Glej, da le Perunovi Otroci njega glas Še čujejo, a kmalu jih Pogoltne nemi čas; Divjih step, ledú gozdov Bo križa močil meč, A z lastnim znojem ne, okov Krvi od naših pleč; Zemlja dosti že krvi Je svete pila nas, Naj življenja teh ljudi Pozabi vzeti čas.'' ''Dosti časa tratili Na tem smo veču zdaj, Povedali pa niste mi, Kako vas vodim naj. Knezi, ki se škoda zdi Vojakov dragih vam, Ob Soči in ob Donavi Vas na bojišče dam. Pol orožja pa se naj Med kmete razdeli, Pred Úhošt jih povedem zdaj, Da kraj se utrdi.'' Knezi vsi začudeni Rotijo kralja, naj Drugače jih razporedi, Če ne bo njemu kraj. Kose in sekire sek Odseka steblo res, A to ne da krvavih rek Pripégala očes. Samo pa jih odslovi, Pokliče vovhe tja, Da pir mu naj pripravijo Za Rujevíta ga. Kamen sveti tam stoji, Ob kresu vročemu, Ga trdno Samo kralj drži, Besede pravi mu: ''Kličem na pomoč sedaj Iz širnih vas gozdov, Duhovi gozdni, da mi naj Bo dan vaš blagoslov! Kličem na pomoč sedaj Iz vodnih globočin, Duhovi vodni, dajo naj Mi zmage je način! Naj francoski meč krvav Ob naš se zlomi ščit In naš mu bojni naj sestav Očem ostane skrit! Kakor težek kamen ta Naj bojo srca njih, Kakor težek kamen ta Naj njih bo v boju dih! Nimam boljše vojske, tak' Kot mladi Sakandêr, In v mislih ne prežene mrak Na vozu mi šofer. Vem, da je v neznanju strah, A, kakor v knezih, ni Mi v duši. Vir ni duše plah, V kateri žar gori.'' Dan se svetit je končal, A spanja tukaj ni, Saj celo noč je Samo stal Na polju poln skrbi. Zarja jutranja že gre, Krvavo je nebo, Od njega ljubljeni ljudje Za kraljem čakajo. Kakor volkov trop v daljí Čez horizonta kraj Francoski príšli vitezi Pred Úhošt so tedaj. H kralju Samu sel hiti, Da žalostno poda Novico mu, od solz oči In potna koža vsa. Samo bere mu z oči, Kamnit njegov obraz, Trenutek zdaj še pravi ni Za žalosti izraz. Mrtvi vojski sta obe, Na Soči, Donavi, Lombárdov in pa Švabov žé Se srce veseli. Sam je tukaj zdaj ostal, Družínikov ni več, Lahkó edino zmago dal Bo v kmečki roki meč. Strelce kliče si naprej, Ostalim pa veli, Zakurijo kadilo naj S Stribógovih zeli. V srca naj pogum jim da In vero njih Bogov, Poklicati pa k sebi da Še zadnjič zbor vovhôv: ''Naj devico mlado mi Pripeljejo ženê, Telo ki ni še zrelo ji, A njene matere Rodne nima več moči, Do golega naj jo Tu slečejo, a z rožami Jo naj oblečejo. Tu se v krogu naj vrti, Peruna kliče ga, Medtem pa krog jo naj škropi Z vodó okol' žená.'' Kar veli napravijo. Na polje pa oči Obrne, tam v dir krenejo Francoski vitezi. Tákrat se nebo odpre In močen da naliv, Da travnik tam na polju se Je v blato spremenil. Konji so francoski se Ujeli v blatu zdaj. Obrne Samo h strelcem se: Začnejo streljat naj. Puščice prekrile so Nebo oblačno že In kakor dež popadajo V francoske viteze. Prapor dvigne svoj krvav Kralj Samo tákrat v zrak, Zdaj meč bo vendski húdo klal Francoze, to je znak. Skozi meglo davnih dni Se vidi prednike, Svobodo ljubijo oči Sijoče njihove. Bojno polje od žená Prekrile solze so, Deželo, ki jim misel da, Objele rodno so. Kopje eno z vendskih rok Leti v sovražnikov Srcá; že klica zmage stok Odmeva od vrhov. Posvojila Zemlja mat' Sinove v sebi je, A truplom ni odprla vrat, Ki ljubijo je ne. Dájboga svobode znak Med bojem čakajo, Da pride tam za njimi v zrak, Da jih odréšil bo. Krésnika se vidi prav, Obhodil je tako Ga gol je trup in gologlav Vso krog' Avstrazijo. V rokah svečo nosil je Plamena mrzlega, Na pol pa ta prelomi se, Navzdol obrnjena. Tretji so Francozi dan Spoznali, kakšno moč Lahko pokaže, če Slovan Uvidi tuj obroč. V Írij duše sprejme vse Od v boju padlih rad Perun, da sprehodíjo se Med več kot petsto vrat. Klanje trajalo je dni Jih troje in noči, Po celi tu Avstraziji Je tekla nemška kri. Klanje trajalo je tri Jih dneve in noči, Pred Úhoštom je tiste dni Krščanska tekla kri. Dagobert, francoski kralj, Nato je bil zbežal, Bil Úhošta krvi ga tal Je vitezov krvav. Njemu tudi kri bo čas Dokončno že popil, Da stari rod bo dolgih las Dolžino izgubil. Vojska, ki je še nihče Premagati ni znal, Od roke je Perunove Prejela kraj krvav. Samo pa je sla poslal Do daljne Lužice, Če knez mu Dŕvan hčerko dal Bi, mu pridružil se. Sem, v Tjuríngijo, naj jo Pripelje zraven sê, Da doto si določil bo 'Z zlata Tjuringije. Dŕvan hčerki pravi to, Zasvetijo oči Še njene plave se zelo, Ko zdaj je jasno ji. Vojaki mu nanosijo Zaplenjene stvari, Se v Lužico odpravijo Vozovi vpreženi. A ostane ona še Tam Dŕvanova hči, Ob kresu nje zagledale So Samota oči. Kakor prej so puščice Letele vendovske Gor na francoske viteze, Letijo Leljeve Zdaj na njo in Samota, Da kakor zmaga se V naročje njêgovo poda, na sred' Tjuríngije.

Zxaegz