Grem na pošto po drobiž,
kaže na dež, vzamem dežnik.
Pri okencu izročim osebno, 
dežnik obesim na pult.

Gospa vpraša: "A vse, da" rečem.

Medtem pride Medved, postavi se desno,
s komolci naslonjen na marmorno polico,
gleda nekam predse.

Gospa odšteje, podpišem,
vzamem tri kovance in petak.

Grem ven, zunaj dežva...
medtem iztopi Medved z majhnim paketom,
najbrž mu je kdo poslal knjigo.

Vrnem se in zagledam sončev dežnik,
ki ga je svojo postavo zakril Medved,
Andrej, kakopak.

Svit