Ko zlato jutro nas zbudi,

pomanemo sanje iz oči,

s krili nežno vztrepetamo,

novemu dnevu se predamo. 

Potopljene v morju cvetlic,

sladek nektar brišemo z lic. 

V panj ga nosimo skrbno. 

Cedi tekoče se zlato. 

Še gospodar je ves zagnan,

med vsemi dobro je poznan,

predano res za nas skrbi,

ozdravi nas in pomiri. 

Če slaba paša je bila,

dovolj nam druge hrane da. 

Zato naš med lepo diši. 

Si marsikdo ga poželi. 

A vsak ne more do zaklada,

ki ga čuvamo pri nas. 

Če ti delo ni navada,

če vsem le kradeš čas,

če le jemlješ, daješ pa nič,

boš našo jezo hitro spoznal. 

Odrasel ali le majhen mladič,

čisto vsak se bo pokesal. 

A tisti, ki baldrijan posadi,

sivko in žajbelj, ki sladko medi,

ognjič, koriander in timijan,

tisti vsem polepšal bo dan. 

In ne le en dan, ampak mnogo let. 

Hvaležen mu bo celoten planet. 

Saj čebele nahrani takšno cvetenje

in z nami ohranja se vaše življenje. 

Persefonia