Za resnico, svobodo, vijolično rožo,
za vse trenutke, ki ježili so mi kožo.

Da vsakič, ko vame prikrade se dvom,
ti vedno in vztrajno kažeš mi dom.

Skrbiš za nasmehe, podarjaš poljube,
v naročje polagaš le polne obljube.

Obstajati s tabo je skrajno naravno,
nikakor nevarno in vedno enostavno.

Zven tvojih korakov je mojim enoten,
s tabo premagati ovire, izziv je lahkoten.

Ker nudiš mi poleg tega še toliko vsega,
naj nadaljevanje te pesmi zaključi prisega.

Če z mano delil boš res vsak svoj dan,
predana ti bom, kot je barki pristan.

Trudila se bom, da te peljem na morje,
čim večkrat takrat, ko bo čisto obzorje.

Lovila bova sonce, galebe in delfine,
na izletih iskala nove piknik-površine.

Da bova čim večkrat v oceanu tvoje posteljnine
objeta poustvarjala stičišče najine zgodovine.

Moja dlan tvoji nikdar ne bo tuja,
ob pravem trenutku bo tam, ko bo nuja.

Z roko v roki hodila bova po najini skupni poti,
vsem izkušnjam, spominom, usodi nasproti.

kso