S prvim jutranjim vlakom. Kot dih
ob šestih.Tisti,
ki ima dolg, vroč zagon. Poln pogrešenih
stvari
in ljudi. In pridejo,
kot poštar pride z razglednico.
Sedla bo
pred vhod, med razlito svetlobo obcestne svetilke. Rahlo
bo sklonila glavo, priprla oči in se posmejala.
Slišalo se bo kot žvenket
kovancev, ki se potočijo. V pikapolonico.
Nato bo molčala. A ne dolgo. Nikoli ni
dolgo molčala. "Vzemi levo
rebro!" bo rekla in nato navrgla, kot da meče polena
"Vzemi ga!" Za hip
bo razmislila in dejala spravljivo: "Navsezadnje je
tvoje."
Ker bom molčal, ker vedno molčim,
kadar govori
ona,
bo postala nemirna. Presedala se bo
kot cucek, ki ima bolhe. " Prav,
prav," bo mrmrala. "Navsezadnje ga boš vzel. Nimaš izbire."
Vzamem ji tisto prekleto rebro. Res ga vzamem. In rebro me vzame.
Res me vzame.