Vsekakor bo prišla.

 
 
S prvim jutranjim vlakom. Kot dih
ob šestih.Tisti,
ki ima dolg, vroč zagon. Poln pogrešenih
stvari
in ljudi. In pridejo,
kot poštar pride z razglednico.
 
Sedla bo
pred vhod, med razlito svetlobo obcestne svetilke. Rahlo
bo sklonila glavo, priprla oči in se posmejala.
Slišalo se bo kot žvenket
kovancev, ki se potočijo. V pikapolonico.
 
Nato bo molčala. A ne dolgo. Nikoli ni
dolgo molčala. "Vzemi levo
rebro!" bo rekla in nato navrgla, kot da meče polena
"Vzemi ga!" Za hip
bo razmislila in dejala spravljivo: "Navsezadnje je
tvoje."
Ker bom molčal, ker vedno molčim,
kadar govori
ona,
bo postala nemirna. Presedala se bo
kot cucek, ki ima bolhe. " Prav,
prav," bo mrmrala. "Navsezadnje ga boš vzel. Nimaš izbire."
 

Vzamem ji tisto prekleto rebro. Res ga vzamem. In rebro me vzame.

 

Res me vzame.

 

 

li

Lidija Brezavšček - kočijaž

urednica

Poslano:
07. 09. 2019 ob 11:42
Spremenjeno:
07. 09. 2019 ob 11:43

Bravo!!!

 Ne, ne rabimo več njihovih reber ;)


Tejle pesmi bi rekli - feministična!

   LP, Lidija

Zastavica

li

li

Poslano:
08. 09. 2019 ob 07:56

:)


lp

Zastavica

Komentiranje je zaprto!

Podčrtanka

li
Napisal/a: li

Pesmi

  • 05. 09. 2019 ob 18:27
  • Prebrano 734 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 271.83
  • Število ocen: 15

Zastavica