Veslanje 2.
To da sva se sposobna peljati
na ogromnem železnem čolnu
po odcvetelih lokvanjih je znak
da bo poletja konec Dviga
se veter in žabe tekmujejo
z grmenjem v daljavi Kričijo
drevesa ko se krčijo v vse manjše
pomladi rib pa sploh ni na spregled
Praviš da divjá Rečem da se listja
sploh ne vidi tako hitro je
Z lopatami za sneg počasi veslava dalje
Veva da nama bo uspelo še pred
nevihto in pomol bo čisto tak
kot sva ga pustila Rečeš
da se ogromni železni čoln
imenuje komp ali kump odvisno
kako glasno se moraš pogovarjati in
kako dobro te drugi sliši Ribe
se medtem prikažejo v obliki
mehurčkov na vodi Opazujeva črte
in jim naivno slediva stran
od pomola
Prav neverjetno nabita je z nazornimi simboli tale pesem, ki teče in nima ničesar premalo, ničesar preveč ...
Odsek v življenju para, njegovih skupnih odzivov in razhajanj, ki jih umirja neka stvarna ali navidezna resignacija. Opis resnice ali pač dojemanja sveta, ki se nam v pesmi razpre v plastovitosti, v kateri nimamo dosti izbire - plastovitost v izrazu - determiniranost v ideji.
Upamo, da zaveslamo še v 3.
LP, Lidija
Lidija, hvala.
Veslanje 3. pa se že sestavlja, samo malo časa še potrebuje. ;)
Lp,
H
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Helena Zemljič (MalaSenca) (urednica)
- 04. 09. 2019 ob 11:49
- Prebrano 668 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 110.47
- Število ocen: 6