Velika paranoja
se je naselila
med moje ikebane
pikapolonicam
so odpadla krila
sam sem
v tej prepolni hiši
sam
med vsemi temi kupi
nerešenih vprašanj in situacij
sam
med vsemi temi kupi reči
ki nikoli niso bile zares
moje
kaj naj zdaj
z vso to prihodnostjo
ki se je ne da konzervirati
z vsemi slikami bivših
ki ponoči na skrivaj
zrejo vame
kaj naj z vsemi poletji
ki sem jih preživel tukaj
med prekladanjem knjig
štetjem mušic
in hlinjenjem
naučene samozadostnosti
ko pa bi lahko
bil nekje drugje
nekdo drug
nabijal na koš
spal po smetiščih
bil še eno izmed golih teles
na plesišču
zdaj ko je jesen
listje počasi pada iz krošenj
strahovi
se začnejo gnesti
in obupno rediti
sam sem
in vhodna vrata
na koncu hodnika.
Jesen, v pomenu rekapitulacije preteklosti, morda vodi (najprej v zimo) tudi v pomlad ... Eksistencialna pesem, v kateri se lahko tako zelo najdemo - čestitke,
Ana
O hvala Ana, lepo si napisala, se vidimo kmalu!
Tom
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Tom Veber
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!