Oni so privabili dve miški
ter ju napotili v mojo hiško
da bi me spravljali ob pamet

                    ***

skrivali sta se pod kavču
tekali pod mizo
vdirali v vse predale

“saj vama ni treba bežati
ni vama treba se mene bati
si vedno znova skrivališča iskati!

saj ne maram ubijanja
jaz se vaju nič ne bojim
zato vse dni mirno klečim

potrpežljivo čakam
da se počutita dovolj varno
da mi prideta bližje

do rozine ki jo na dlani držim!”
ena bela druga črna
mi res s času prihajata nasproti

“nič žalega vama ne morem storiti
glej kako sta drobni in ljubki
ko brskata za živež med olupki

nisem Tom vidva Jerrya
s košatem repku
in prestrašenimi očmi”

nežno ju vzamem v naočje
in začutim krhka telesca
ki se tresejo od nemoči

                    ***

nesla sem ju na vrt
kjer sta hvaležni skočili na svobodo
in za popotnico sem vsaki dala en orešček

ter jima polagala na srce
da se ne vračata
da zbežita daleč v gozd

kjer ni hiš in s tem ljudi
ki jima želijo le
neusmiljeno smrt

abukala