V muzeju
Dolge roke časosleda
tehtajo unikatne cene,
štejejo angele pozlačenih sveč.
Jalov, zloščen les
v lepkih nerabno-hrambnih teles
je vreden več od slane,
mehkožive polti, nasmeha.
Pa mrtvih ne oživi malikovanje,
pač počasi, polagoma, potajno
hromi le nado spoja živih duš-oči;
minulega metronom zvoni, zvoni,
ko v muzeju, med samimi rečmi
v nezlato kletko adaptiran ptič
brezspevno okamni v kič.
To je fotoverz, beri skupaj s pogledom na fotografijo:
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Mirjam Dular
- 28. 08. 2019 ob 19:56
- Prebrano 427 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 87.53
- Število ocen: 3