vem kateri del mene
se ozira h krošnji
med vejami
razmršeno gnezdo
dno zamašeno z oblaki
v travi pod njim lupine
kakor steklo svetilke
ki jo ugasne kamen
svet posataja vrečka
v njej tišina
vem kateri del mene
bi zakrpal poroznost časa
znotraj balonov
veni podihan zrak
rojstnodnevne svečke ne zagorijo
domačnost je nema tujka
vem kateremu delu mojega lebdenja
je ime mati
* vse v redu, posebej zaključek se mi dopade.*
Irena, vrlo lijepa i dojmljiva pjesma puna emocija. Sve je super, a misao zadnjeg stiha mi je posebna. Izdvojila bih i ovaj u kojim si usporedila svijet, odnosno život.
"svet posataja vrečka
v njej tišina"
Zaista je tišina!?
Lp i krasnu večer ti želim,
Katica
Odlična poezija! Se strinjam, zaključek je fantastičen.
Lep dan sestra,
Lp, brat
Svit, Katica, Salke, hvala
pozdravlja vas Pi
Zavedanje prihaja iz razdalje, ki ves čas išče bližino ... podobe gnezda, kamna in krošenj poglobijo pomen, ki se ob koncu pesmi boleče skrči v eno točko - čestitke,
Ana
Hvala, draga Ana
hvala, draga Katica
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: pi - irena p.
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!