v soj mesečine
komaj slišno pljuskne val
in spet odteče
nemir razlit v daljavo -
lesketanje samote
Gotovo fotografska slika mesečevog sjaja, tiha i krhka, koju na kratko uzburka, uznemiri jedva čujni, tek pristigli talas. Pa se povuče u daljinu, noseći sa sobom nemire. Iza ostaje samoća, ali ne bismo trebali da se brinemo. Jer, dodajući joj sjaj (ljeskanje) pesnik kao da kaže: samoća nije i osećanje usamljenosti. To je vreme kad bolje upoznajemo sebe i svet oko sebe. Tako sam doživela ovu pesmu.
Srdačno,
Jagoda
Poslano:
29. 08. 2019 ob 20:55
Spremenjeno:
30. 08. 2019 ob 10:42
Jagoda, hvala ti za poglobitev v to občuteneje mesečne noči ob morju. Včasih je biti sam celo tisti presežek, ki sploh omogoči, da vse to vidiš in občutiš. No, pesem je napisana v formi Tanke, pa si tega nisem upal zapisati v naslov.
Lepo te pozdravljam in ti želim vse dobro
Dimitrij
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: dimitrij
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!