Antidot za pozabo
v meni je vesolje besed
kot živo jeklo žarijo
ko bučijo in vreščijo
svoje pomene
krčijo se v galaksije stavkov
po njihovih orbitah plujejo zgodbe
vrtijo se
dokler ne trčijo v črno luknjo
šele takrat nastopi tišina
trda tema
čisti oblivion
pa vendar si včasih
kakšna utre pot
v pesem
Tale protistrup me je posrkal vase - edno, kar bi naredila, je, da bi odstranila končno piko in pesem pustila brez vsakih ločil. Kaj meniš?
Lp, Ana
Živjo, Ana,
Hvala za komentar, vesela sem, da ti je pesem vzbudila zanimanje. Pri pisanju sem razmišljala o tej opciji brez pike in ločil. :) Sem jo zdaj izbrala, tako da hvala za popravek.
Lep vikend želim,
Ananda
Čestitke k pesmi, ki na zanimiv način ubeseduje tisto, kar velikokrat čutimo pišoči,
lp, Ana
Hvala za podčrtanko. Pišoči čutimo vse mogoče, ko nam uspe to ubesediti, smo pa sploh veseli. :)
Lp!
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Ananda
- 25. 08. 2019 ob 10:07
- Prebrano 564 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 111.8
- Število ocen: 7