RAZKRITJE



Zdaj, ko te najbolj potrebujem,
se moram oddaljiti od tebe.


Iti stran s tvoje poti. Z najine
skupne poti. Po svoje. Stopiti
končno na svojo pot. Brez zmot.


Ki so naju pregnale iz lastne hiše.
Zakaj zdaj otroci krpajo najih krov.


Razklani kakor sva midva, na tebe
in na mene, ne več na oba. Odprta


rana na dnu njihovega srca zakrpati
se ne da niti z ljubečo besedo. Kaj


vse sva hotela zgraditi, pa se je
rušilo drugo za drugo, prenehala


sva upati in pričakovati. In razpadla
na dva dela, na tebe in na mene,
in ne več na naju, vesolje naju je


poslalo skupaj, da se ob napakah
drug od drugega učiva, Razigrana


vsa in živa. Pa ne od spomina, ampak
od svobode ločenosti drug od drugega


onstran zadajanja Kristusovih ran
na najbolj občutljiva mesta. Za cilj


je dovolj že cesta. MIdva, pa imava smer,
kamor lahko hodiva, da skupaj spet


ne zablodiva, zato zdaj hodiva vsak
v svojo smer, ni hudir, da se srečava


in se pokličeva nazaj, modrejša za
nekaj novega, neznanega, še ne
odkritega, ker upanje umre predzadnje.


Kakorkoli. pozdravljam te iz jazbine
svoje biti, in odhajam v svojo temo
z nasmeškom in s kresnicami v očeh.

vidzigon

Komentiranje je zaprto!

vidzigon
Napisal/a: vidzigon

Pesmi

  • 22. 08. 2019 ob 08:02
  • Prebrano 90 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 134.9
  • Število ocen: 5

Zastavica