Zdaj, ko te najbolj potrebujem,
se moram oddaljiti od tebe.

Iti stran s tvoje poti. Z najine
skupne poti. Po svoje. Stopiti
končno na svojo pot. Brez zmot.

Ki so naju pregnale iz lastne hiše.
Zakaj zdaj otroci krpajo najih krov.

Razklani kakor sva midva, na tebe
in na mene, ne več na oba. Odprta

rana na dnu njihovega srca zakrpati
se ne da niti z ljubečo besedo. Kaj

vse sva hotela zgraditi, pa se je
rušilo drugo za drugo, prenehala

sva upati in pričakovati. In razpadla
na dva dela, na tebe in na mene,
in ne več na naju, vesolje naju je

poslalo skupaj, da se ob napakah
drug od drugega učiva, Razigrana

vsa in živa. Pa ne od spomina, ampak
od svobode ločenosti drug od drugega

onstran zadajanja Kristusovih ran
na najbolj občutljiva mesta. Za cilj

je dovolj že cesta. MIdva, pa imava smer,
kamor lahko hodiva, da skupaj spet

ne zablodiva, zato zdaj hodiva vsak
v svojo smer, ni hudir, da se srečava

in se pokličeva nazaj, modrejša za
nekaj novega, neznanega, še ne
odkritega, ker upanje umre predzadnje.

Kakorkoli. pozdravljam te iz jazbine
svoje biti, in odhajam v svojo temo
z nasmeškom in s kresnicami v očeh.

vidzigon