je gartoža na vrtu zacvetewa
vsako leto tam pod brajdo
js še nisem sivih las nič mewa
ona žametna in mehka
kkr v pravljici
ko rečemo da je tk plehka
je vrezo ata jo in nekam neso

ko se je moj cajt
v starost obeso
sm našwa škatlo v mamini omari
v njej sto in sto sušenih cvetnih listov
in zvezek stari
v kerem je pisawo, kk da ga lubi, kk si ga želi
in skor sm zjokawa se od miline
ratreswa cveteje suho
čez gomilo
pod kero srečno srce mirno spi

ni minwo leto, ko mi je sosed reko
da je našo v sobi rajnke žene
en mali kufer poln sušenih rož
gledwa sem ga
on je gledo mene
pod grozdjem se je gartoža sušiwa
nagjena k zemli
kkr da jo je globoko sram
kkr da je ona kriva

tk je včasih na tem sveto
verješ da sta dva res srečna
a je nesrečn vsak za sebe - sam

pi - irena p.