Njuno morje
Nasnuje ji vršasto ogrlico školjk,
da nad njunim izposojenim morjem
niha kot perpetuum mobile
njune neizposojene ljubezni.
Školjke ranocelnice
tihovečno klopočejo tihotajne,
kot bi v dalji zvončkljali konjički,
pregrnjeni z oblačilci trebušnih plesalk.
Pokliče jo: “Vira?”
Odgovori mu: “Dušo …”
Sonce se skotali po polloku,
v polzenitu Antaresa potihnejo škržati,
le morje samogibno, kvaziperiodično,
buta, šepeta, buta, poje, buta
v večni Mali raj
njune neizposojene ljubezni.
Poslano:
19. 08. 2019 ob 11:45
Spremenjeno:
01. 12. 2019 ob 22:04
V temle poemu pa je polno biserov ... nice!
Polna poetika, morje rahločutnih utrinkov. Pesem deluje popolno tudi brez foto priloge. V bistvu še bolje, saj je v njej plastovitost, ki bi jo fotka lahko omejila.
Hvala, Lidija. Za to podčrtanko sem pa še posebej vesela, ker se tudi meni zdi, da je "zvezna".
Zelo mi je zanimiv odnos bralcev do fotografije oz. do relacije fotografija-pesem, še posebej pa vas urednikov, ki na vsak način želite, da bi pesem učinkovala tudi brez slike ;)
Mirjam
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Mirjam Dular
- 19. 08. 2019 ob 11:45
- Prebrano 592 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 112.5
- Število ocen: 7