Ko zaspim, jo mahne po svoje.                                                            
                                           

Zapleše v magične melodije.                  

Posrka tišino neizrekljivega                             

in poje o nedoumljivem.                          

Ziblje se na krošnjah,                               

ožarjenih z bledo luno,                             

da doseže neizživeto.                                 

Z vonji spečih cvetov

potrpežljivo kvačka brezčasje.

Včasih se ne vrne.                                                                 

V meni cikcaka praznina.

Ponižno čakam, da prikolovrati nazaj.

nada pecavar