V DROBOVJU LJUBEZNI

Drug pred drugim
sva si izmila srce.

 

Resetirala sva se
za nekoga tretjega.

 

Ki bo pobral vso
smetano odnosa.

 

Ki bo uspeval
na najinih trnih.

 

Ki bo upal namesto naju.
Ki bo prišel vmes med naju.
Ki naju bo razdvojil, razločil.

 

Razpel kot Prometeja na pečine.
V trpljenju, ki mu videti ni konca.

 

In začel piti tvojo ljubezen
iz sklede moje večne bolečine.

 

Namenjene samo tebi,
ki te zdaj ni več ob meni.

 

Ko boš spet na Parnasu ljubezni,
ne pozabi, da te je tja povzdignilo
najino skupno trpljenje za naju,
tako kot je Kristus umrl za nas.

 

In ko boš v največji ekstazi
zadovoljstva, ne pozabi,
da te je bolečina naredila
to, kar si, z mano ali drugim.

 

To na koncu ni več pomembno.

 

Pomembno je, da najdeš
izgubljeno sebe v plohi očitkov
in zasmehovanj, se dotakneš
sramežljivega obraza svojih sanj,
ki ti je nenadoma postal imperativ.

 

Vabiš me na čaj, ki ga bova
spila nad lastnim grobom,
preveč se poznava, da bi se
lahko še ljubila, kot pred leti.

 

Dozoreti v naročju tretjega
je morda najina usoda,
Pa vendar samo po najini
zaslugi, najinih vbodov in ran.

 

Kot da drug z drugega
praskava lasten obraz,
In lepiva črne pege čez oči,
ki so nekoč zrle v drugega,
zdaj pa se kosajo v ignoranci.

 

Tako je s tem. In prav nič
drugače biti ne more.

 

Če pa v mojem drobovju
trohni truplo zaklane ljubezni.

vidzigon

Ananda

Poslano:
15. 08. 2019 ob 12:32

<3 !

Zastavica

Ana Porenta

urednica

Poslano:
16. 08. 2019 ob 18:27

Kruto spoznanje, ki je vendar tako življenjsko (in do katerega ne pride vsak) ... na liričen način, čestitke,

Ana

Zastavica

Komentiranje je zaprto!

Podčrtanka

vidzigon
Napisal/a: vidzigon

Pesmi

  • 15. 08. 2019 ob 04:08
  • Prebrano 558 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 109.8
  • Število ocen: 6

Zastavica