Otopeli dnevi
Nemalokrat se z menoj zbudiš,
me spremljaš kot senca,
iz svojih krempljev me ne izpustiš,
kot svinčen oblak nad vršaci
nad menoj visiš.
Ni dovolj močnega sonca,
ki bi te pregnal,
ne dovolj močnega vetra,
da bi te za vedno odpihnil
na drugi konec sveta.
Lenobno nad menoj čepiš in me dušiš,
oči prekriješ s sivo kopreno,
me v temo oviješ,
da se omotična
v otopele dneve izgubim.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: berni
- 13. 08. 2019 ob 12:37
- Prebrano 336 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 98.7
- Število ocen: 4
